Tina Perić - Ćrtice

Priznam, da me Ćrtice sprva niso pritegnile. Zakaj? Še sama dobro ne vem. Morda zato, ker tudi meni na č-ju manjka ena črtica in sem se že večkrat srečala z ljudmi, ki so to isto dejstvo uporabljali za večni izgovor za vse, kar jim je šlo v življenju narobe. Po pojavljanju knjige v medijih, še bolj pa v debatah na socialnih omrežjih, sem dojela, da je to vseeno knjiga, ki pove zgodbo, ki jo je potrebno slišati. Ki pove zgodbo z druge strani na način, kakršnega še nisem slišala. 

Tina Perić skozi kratke pripovedi pove zgodbo družine Batić, ki je (kot pravi avtorica) fiktivna, čeprav so se dejanja v zgodbi še kako zgodila. Protagonistka Mia pripoveduje zgodbo svoje družine, ki jo poleg starejše sestre Katarine sestavljata še slovenska mati Helena in srbski oče Mile. Do osamosvojitve Slovenije to ne bi in ni bilo nič posebnega, ko pa se je Mile znašel med več kot 25 tisoč ljudmi, ki jim je bila po osamosvojitvi Slovenije odvzeta pravica do stalnega prebivališča, postali so “izbrisani,” se je zgodba povsem spremenila. Čeprav je bil Mile med “srečneži,” ki niso bili izgnani, celo umorjeni, je to pomenilo “malo smrt” družinskega življenja družine Batić. 

Knjiga pripoveduje zgodbo o bitkah z nacionalnimi predsodki, nacionalizmom, papirologijo, strahom. Pripoveduje zgodbo o bratstvu in edinstvu, ki se je spremenilo v razdor in ločevanje. O naših in tistih od dol.

Zgodba je podobno kot vse tovrstne, prežeta z jugonostalgijo na eni in opominjanje na nacionalizem na drugi strani. Seveda je enostranska, pripoveduje zgodbo z vidika nekoga, ki je zaradi tega, ker je “od dol” vse življenje doživljal drugačno obravnavo in se ni počutil nikjer “našega.” Verjamem, da je za marsikoga boleča, ker nas opomni na številne resnice, pred katerimi si zatiskamo oči. Po drugi strani kaže tudi na določene predsodke, ki jih imajo ti isti ljudje do Slovencev, do tistih, ki “imajo,” ki ne poznajo težav in stisk, kakršne poznajo “južnjaki.” 

Knjiga je fantastična in z razlogom se je znašla med deseterico nominiranih za letošnjega kresnika. Avtorica z njo nikakor ne želi vzbujati nekega sočutja, pomilovanja, ampak zgolj opozarja na dejstva, na stvari, ki so se dogajale, in ki se še vedno dogajajo, če si to priznamo ali ne.

Z zgodbo sem se tudi osebno povezala, zato bom na tem mestu šla malce bolj na osebno raven. Moj dedek Dobrivoj je bil enako, kot Miin oče Mile Srb. V Slovenijo je prišel zelo mlad, takoj po drugi svetovni vojni, se tu zaljubil v mojo babico Marijo, z njo poročil, imel mojega očeta in teto in tu živel svoje celo življenje. V rodni Beograd se je vračal redko, saj je bila njegova družina tam precej zavedna in ni prenesla, da je poročil Slovenko in mu je ta rodila otroke. Tudi moj oče se v Srbijo ni vračal niti na počitnice. Nazadnje je bil tam ob umirajoči babici, ki se je od njega poslovila z besedami “Pankrt Slovenski.” Dedek je delovno dobo oddelal v Sloveniji, ti plačeval davke, imel Slovensko državljanstvo in v Sloveniji tudi umrl in bil tu pokopan. Zaradi nacionalističnih gibanj pred pravoslavno cerkvijo v času pred osamosvojitvijo je nehal obiskovati bogoslužje, je pa kdaj obiskal katoliško mašo, saj je bila babica katoličanka. Doma je govoril srbsko, to je bil njegov edini stik s prvo domovino, v službi, kot voznik avtobusa, je uporabljal slovenščino. 

Kar je meni ostalo od njegove domovine je ¼ srbske krvi, nekaj posluha za srbski jezik, bodimo iskreni - nos in temperament, in seveda -ić. Zakaj vam to pripovedujem? Ker je tudi mene zaznamoval. Sama sicer tega nisem nikoli doživela, kot oviro, saj sem imela srečo, da sem imela doma zelo podporno okolje, pa tudi sama sem se skozi življenje večinoma brez težav znašla. Sem pa že v osnovni šoli dobivala takšne in drugačne opazke (čefurka, Bosanka), v gimnaziji pa očitke, da ne spoštujem in ne pokažem dovolj svojega porekla in svoje kulture. Ne eden ne drugi ni razumel, da moja edina nacionalna identiteta, kot tudi identiteta mojega očeta, je ta, da sem Slovenka. Ker ne poznam ničesar drugega in z ničemer drugim nisem imela stika. Težko so doumeli, da je tista strešica le zapuščina, ki jo sicer s ponosom nosim, a to je vse, kar imam od nje. 

Zaradi te ćrtice sem imela v odraslosti težavo le enkrat, vsaj v smislu, da sem vedela, da je kriva strešica. Priznam pa, da se še vedno zdrznem, ko v kakšnem glasilu vidim moj priimek. Ko je izvezen na moji gasilski uniformi, v kateri ponosno korakam pod slovensko zastavo. Ko je zapisan kje v povezavi z delom, ki ga opravljam na področju promocije knjig in branja. Še vedno čakam, da se nekdo vtakne vanj, pa čeprav se mi to v resnici (vsaj v obraz) ni nikoli zgodilo. 

Zato bom vedno verjela ljudem, ki pravijo, da jih ta majhen delček njihove identitete ovira. Razumela pa bom tudi, da je včasih ta ovira le v glavi. Da ne sme postati izgovor in opravičilo za vse, kar sam narediš slabo ali narobe. Kajti zaradi ljudi, ki svoje ovire spreminjajo v izgovore in opravičila, resnice krivice zvenijo tišje in so velikokrat preslišane. Odlična knjiga! 

Moja ocena: 5/5

LP Ajda