Tomaž Mihelič je slovenski javnosti postal bolj znan, jo je kot član tria Sestre predstavljal Slovenijo na Evrosongu leta 2002. Ja, že 22 let nazaj je bilo to! In zagotovo nisem edina, ki se nastopa v slavnih bleščečih rdečih uniformah stevardes spomnim, kot da bi bilo včeraj. Ta fatalno rdeča barva je s Tomažem več kot očitno ostala, saj zagotovo ni naključje, da krasi tudi naslovnico njegove nove knjige. Pisal je že prej, a tale... Tale pa je res njegova!
Že podnaslov pove, da to ni še ena knjiga o Caminu, in čeprav v resnici govori o tej romarski poti, je zelo netipičen potopis. Tomaž je Francosko smer slavnega Camina de Santiago prehodil v 33 dneh in tudi knjiga ima 33 poglavij, v katerih opisuje svojo izkušnjo predvsem prek zgodb pohodnikov, ki jih je spoznal na poti. Če so večinoma tovrstne knjige usmerjene bodisi v samega pohodnika in avtorja knjige ali pa v pot in okolico le te, je Tomaževa usmerjena v zgodbe. V razloge, zaradi katerih se ljudje odločajo za pot. Ob tem seveda dodobra razgali tudi sebe, a zdi se mi, da je Tomaž eden tistih ljudi, ki srce nosijo na dlani in so brez opravičevanja samosvoji tudi sicer v življenju.
Že v opisu knjige na spletu je avtor povedal, da so zgodbe osebne, zabavne, tudi bedaste in krute. In vse to tudi so. Zgodbe so vznemirljive že same po sebi, Tomaž pa jih opiše s tako ilustrativnim jezikom, da si jih včasih v živo predstavljamo. V svoji recenziji knjige je Vesna Milek zapisala, da Tomaž pripoveduje morda malce bolj vzneseno, kot kdo drug in to se mi zdi nadvse primerna beseda, ki si jo drznem izposoditi. Vznesenost bo prava, ja. Kajti njegovi opisi so polni prispodob, pridevnikov in vsekakor nam zgodb ne poda na suhoparen način. Verjamem, da komu ta slog ne prija, a kaj drugega bi pričakovali od tako barvite in energične osebe?
Na splošno se mi zdi, da je težava, ki jo imamo ljudje pri branju knjig, da se jih lotimo z napačnimi pričakovanji. Pričakovanja pa nastanejo v nas samih. In ta knjiga je točno to, kar sem pričakovala od Tomaža, čeprav ga osebno ne poznam in je celotna podoba, ki jo imam o njem tista, ki jo dobim prek medijev. Na splošno se mi zdi, da je težava, ki jo imamo ljudje pri branju knjig, da se jih lotimo z napačnimi pričakovanji. Pričakovanja pa nastanejo v nas samih. In ta knjiga je točno to, kar sem pričakovala od Tomaža, čeprav ga osebno ne poznam in je celotna podoba, ki jo imam o njem tista, ki jo dobim prek medijev.
Všeč mi je, da je tudi v pisani besedi avtentičen in se ne omejuje. Ne skriva svojih nazorov in stališč, a je pri tem vseeno spoštljiv do soljudi. Sprejema ljudi, kakršne so in dejansko se zdi, da širi tisto njegovo znano "samo ljubezen," ne glede na spol, starost, raso, veroizpoved ... osebe na drugi strani. Verjamem, da je tudi v današnjem času ta nazor komu še vedno tuj, saj je lažje predalčkati in se podrediti predsodkom, kot pa odprti misli in srce in spoznati nekoga ali nekaj novega. Ker, hej, ob tem morda spoznaš kaj novega tudi o sebi.
Res drugačna knjiga o Caminu, takšna, da sem mojega dvakratnega Camino pohodnika ves čas spraševala: ej a pa je to res tako? In mi je potrdil, da je. Dejansko se tam tkejo drugačne vezi, ustvarjajo drugačna, močnejša prijateljstva in delijo zgodbe, ki so včasih skoraj neverjetne.
Moja ocena: 4/5
LP Ajda
Comentários