• Ajda

Elif Shafak - 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu

Knjiga, ki jo ravnokar prebrano držim v rokah - zdi se mi da njene strani še drhtijo pod vtisom zgodbe, ki mi jo je povedala - je še ena tistih, ki jih sama nikoli ne bi vzela v roke. V moj dom je prišla kot recenzentski izvod založbe Sanje in ob prvem pogledu nanjo sem pomislila: ojoj, ena tistih knjig, ki mi najbrž ne bodo pisane na kožo, pa še podarjena mi je bila... A to izjemno delo je dokaz, da je včasih potrebno, da te nekdo brcne iz cone udobja. Elif Shafak je bila s knjigo 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu nominirana za prestižno Bookerjevo nagrado in bila s tem uvrščena med 6 najboljših knjig leta 2019. Zasluženo.


Knjiga št. 50 od 50

Elif Shafak - 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu

Ocena: 5/5

Turška avtorica, Elif Shafak je eno najvidnejših imen sodobne literature in počasi ugotavljam zakaj. V svojih delih ves čas hodi po tanki meji izmišljenega in resničnega in tudi ta roman bi bil čisto lahko povsem resničen. Tudi v samih opombah, ki jih poda na koncu knjige pove, da je večino likov v knjigi inspirirala neka resnična oseba s katero se je srečala na ulicah Istanbula. Prav zaradi tega je roman še toliko bolj pretresljiv in tragičen.


Zgodba govori o istanbulski prostitutki s psevdonimom Leila Tekila. Pravzaprav z njenim umorom. Leila je bila ubita in odvržena v smetnjak. Njeno telo je umrlo, marsikdo pa ne ve, da možgani še nekaj časa po smrti delujejo; včasih nekaj minut, največ pa menda kar 10 minut in 38 sekund. In um Leile Tekile je še kako deloval. Zavedala se je svojega položaja, a ni bil čas za žalovanje nad lastno smrtjo; prišel je čas za spomine.


Leilin um se v prvem delu romana z naslovom Um, sprehodi po lastnih spominih. Najprej v domačem kraju z imenom Van, kjer je Leila živela v tradicionalni družini s patriarhalnim očetom z dvema ženama. Ena od žena je lahko rodila otroke, a naj ne bi bila čisto zdrava, medtem, ko druga otrok ni mogla imeti, jih je pa vzgajala kot svoje, medtem, ko se je prava mati otrokom predstavljala kot teta. Avtorica nas popelje skozi številne običaje ob porodu in sicer v življenju. Predvsem je tragično opazovati Leiliniga očeta, ki si silno želi veliko družino, predvsem pa sina. Sin se mu sicer rodi, a z Downovim sindromom. Leila pod težo lastne neljubljenosti, upora tradicionalnim vrednotam, ki so večkrat diskriminatorne in nasilne do žensk, zlorabe, ki ni bila pravilno kaznovana in prihajajoče dogovorjene poroke, uide še ne polnoletna v Istanbul. Tam nima veliko izbire in se zaposli v bordelu kot prostitutka.


Kasneje spremljamo Leilino življenje, nasilje, ki se nad njo vrši v bordelu, pa nepričakovano ljubezen, poroko, prijateljstvo... Žal se Leilino življenje zdi kot prekleto in nobena dobra stvar v njem ne traja predolgo. Vse lepo mine, razen prijateljstvo. In v drugem delu knjige z naslovom Telo pridejo v igro prav Leilini prijatelji. Med svojim življenjem v Istanbulu si je Leila nabrala skupino petih prijateljev, ki ima vsak svojo nenavadno življenjsko zgodbo; Sinan Sabotaža, Leilin sošolec iz Vana, ki je kot ona ušel v Istanbul, Nalan Nostalgija, tranvestit, Jameelah, begunka iz Somalije, Zajnab122, pritlikavka in Humeyra Hollywood, begunka iz Sirije, ki dela kot pevka v istanbulskih nočnih klubih. Zgodbe prijateljev smo spoznali v prvem delu knjige, v drugem pa se prav ta pisana družba nenavadnih ljudi bori, da bi smeli prevzeti Leilino truplo. Ker ima to pravico le družina, le ta pa se je Leili odrekla, oblasti truplo pokopljejo v neoznačen grob na Pokopališču pozabljenih v Kilyosu, nedaleč stran od Istanbula, kamor pokopavajo takšne in drugačne ljudi, ki jih družba zavrača. Vseeno so prijatelji trdno odločeni, da bodo storili, kar je za Leilo prav. Tretji, zadnji del knjige ima naslov Duša in govori o zadnjem potovanju Leiline duše, ki je končno svobodna.


Roman je pretresljiv iz več razlogov. Prvič spoznamo ogromno običajev in navad turških muslimanov, ki so sicer lahko zelo lepi in eksotični, v marsikaterem smislu pa izredno diskriminatorni do žensk. Predvsem me je prizadelo postopanje okrog zlorabe, ki jo je Leila doživljala skozi celo otroštvo in glede nje ni nihče naredil nič. Pa odnos do otroka z Downovim sindromom in še marsikaj bi se našlo. Vsekakor knjiga ni napisana v duhu obsojanja islama, kar mi je zelo všeč. Hitro lahko obsodimo nekaj, česar ne poznamo, s tem pa izgubimo možnost, da bi se iz nečesa tujega in drugačnega, tudi kaj naučili. Presunilo me je tudi življenje v Istanbulu, kjer ima svoj prostor pod soncem vsak, kakršen pač je, kar je dobro razvidno iz Leiline družbe, a na koncu, če se nisi v življenju podredil ustaljenim družbenim normam, končaš ravno malo bolje kot žival; v neoznačenem grobu na skupne pokopališču pozabljenih. Na spodnji sliki je dejanska fotografija pokopališča, ki še vedno obstaja in se vsako leto širi. Nanj v zadnjem času pokopavajo tudi vse več beguncev, ki se utopijo med prečkanjem morja v želji za boljšim življenjem.

Ravno drugi del knjige, Telo, mi je dal veliko misliti v duhu prihajajočega praznika - Dneva spomina na mrtve. V zahodni kulturi marsikdaj pretiravamo v vsem in tako je tudi s krašenjem grobov za prvi november. Zdi se mi, da marsikdo kar tekmuje, kdo bo imel lepši šopek, več sveč, več navidezne pozornosti za svoje pokojnike. Sama do grobov samih nikoli nisem imela posebnega odnosa. Seveda neko spoštovanje do posmrtnih ostankov, kraj kamor neseš neko drobno pozornost, a grob mi ni bil nikoli prostor čaščenja in ohranjanja eksistence nekoga, ki ga ni več. Človek ne ostaja "živ" zaradi groba, ampak zaradi spominov, ki jih nosimo s sabo in vsakdanjih trenutkov, ko se na ljubljeno osebo spomnimo in je zato še vedno z nami. A ob primeru Leile sem dojela, da grob večinoma ni za pokojnika, niti pogreb, ampak v besedah Nalan Nostalgije; pokop je za ljudi, ki ostanejo. Leilini prijatelji se pač niso mogli sprijazniti, da njihova draga prijateljica gnije v skupnem grobišču, zato so stvari vzeli v svoje roke in njeno življenjsko pot zaključili tako, da je bila lažja njihova duša. Posledično pa tudi njena. Tudi meni ne bi bilo vseeno, če bi nekdo, ki mi je ljub, končal na način, kot je končala Leila. Vsi ljudje si zaslužijo spoštovanje in ker ga nekateri niso imeli vse svoje življenje, si ga po mojem mnenju zaslužijo vsaj po smrti.


Vsekakor je to knjiga, ki ti da razmišljati o številnih temah in je ne pozabiš kar tako, ko obrneš zadnji list. Morda sem imela jaz sama pri knjigi rahlo težavo, da me ta arabska kultura ne zanima ravno toliko, kot je je bilo v knjigi. Avtorica se res potrudi opisat običaje, navade ljudi iz Leilinega okolja, predvsem iz njenega otroštva. Nekomu, ki mu je ta kultura blizu je lahko roman poleg zgodbe tudi cela antropološka študija življenja na turškem podeželju in vsem, ki vas to zanima knjigo res toplo priporočam. Za tiste, ki pa vas tako kot mene, to ne zanima preveč pa vseeno zadeva ni moteča in vas bo knjiga kljub vsemu navdušila. Le zavedajte se, da je to ena od zgodb, ki jo boste nosili s seboj za vedno.


Knjiga 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu je tudi moja 50. prebrana knjiga v tem letu. Cilj je bil prvotno 25, nato se je povečal na 50, sedaj pa ga ne bom več višala, bom pa enostavno brala dalje. Leto 2020 nam je dalo ogromno zgodb; tako med stranmi knjig, kot tudi v resničnem življenju. Leta še ni konec in upam na veliko predvsem lepih zgodb. Založbi Sanje pa hvala, da sem lahko doživela Leilino zgodbo. Knjigo lahko kupite na: https://www.sanje.si/10-minut-38-sekund-na-tem-cudnem-svetu-6641.html.


LP Ajda




86 views

© 2023 by Salt & Pepper. Proudly created with Wix.com

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now