• Ajda

🎄Intervju: Ivan Mitrevski

Updated: Dec 29, 2020

Danes je 3. dan decembrske akcije 25 knjigoslastic in pogovarjamo se o ilustracijah. Na instagram sem objavila sliko knjige Rasla je Jelka, kjer so zbrane pesmice z ilustracijami Jelke Reichman. Njen stil se mi je najbolj vtisnil v spomin iz otroštva in še zdaj do njenih ilustracij gojim nek poseben odnos. Kljub temu, pa v odrasli dobi moje oko raje ujame kakšno bolj posebno ilustracijo, kakršne lahko vidite v videu, ki ga najdete na koncu intervjuja.


Eden od ilustratorjev, katerih ilustracije so res posebne in drugačne, je zagotovo Ivan Mitrevski. Z njegovim delom sem se pobliže spoznala pred nekaj leti, ko je obiskal našo šolo v okviru projekta Bralnice pod slamnikom. Pred dnevi je izdal prvo samostojno slikanico; Kdo se boji zobozdravnika.


Najprej iskrena hvala za sodelovanje. Danes se na blogu v okviru praznične akcije 25 knjigoslastic pogovarjamo o knjigah s (po mojem mnenju) najlepšimi ilustracijami. Zato sem zelo vesela, da lahko gostim vas, enega najvidnejših slovenskih ilustratorjev ta hip. Z absolutnim veseljem. Čisto na začetku mi povejte kaj o sebi. Študirali ste filozofijo in sociologijo kulture in že med študijem svoje stripe in ilustracije objavljali v raznih revijah, časopisih. Kdaj ste se pričeli ukvarjati z risanjem oziroma kaj v otroštvu ali mladosti vas je spodbudilo k temu? Kdaj sem se začel ukvarjati z risanjem? Zelo zgodaj. Vedno sem rad risal. Otroci radi rišejo. In rišejo veliko. Večina jih neha risati, ko pridejo v najstniška leta. Takrat najbrž prvič oblikujejo mnenje, kako bi morale stvari izgledati. Zato jim takrat prvič postane nerodno, kako rišejo in risanje enostavno opustijo. Kar se mi zdi velikanska škoda. Jaz mislim, da je risanje za vsakogar. Tudi za tiste, ki niso dobri v njem. Saj ves čas počnemo stvari, v katerih nismo najboljši. Kaj naj še povem o sebi? Živim v Kamniku. Oče dveh otrok. Zjutraj vstanem, cel dan rišem, zgodaj hodim spat. Se vam zdi, da je za tovrstne hobije in kasneje tudi seveda poklicno pot, v družbi dovolj podpore? Vam je bilo kot mlademu fantu težje dobiti neko priznanje na področju risanja, kot pa, če bi se ukvarjali s čim bolj »tipično fantovskim?« Se mi zdi, da se na tem področju kljub mnogim korakom v smer razvoja, še vedno zadržujejo določeni predsodki. Poklicna pot je nekaj drugega kot hobi. Iz čečkarij sestaviti posel se zdi nora ideja. Čeprav po drugi strani, danes, v dobi start-upov, tudi najbolj butaste ideje postajajo investicijske priložnosti. V resnici me je v to prepričala punca (ki je medtem napredovala v zunajzakonsko partnerico). Rekla mi je, da ni nujno, da pri delu trpim in da naj poskusim najti poklic, v katerem bi tudi užival. Fantu iz delavske družine to ne klikne takoj. Ampak imela je prav. Opogumil sem se, pripravil portfelj, ga razposlal naokoli in počasi so začela kapljati naročila. Najprej drobna, sčasoma pa večja. Čez čas sem imel toliko naročil, da tega nisem več mogel opravljati po službi.

Ko sem se odločil za profesionalno pot ilustratorja in striparja nisem bil več mlad fant. Mislim, da sem imel skoraj 30 let. Ko sem dokončno pustil službo oblikovalca, da bi se ukvarjal le še z risanjem pa sem bil malo čez 30. Prvi otrok je bil že v vrtcu, drugi pa še v trebuhu. Kaj pa je tipično fantovskega? Avtomehanika? Programiranje? Borzno posredništvo? Svojima puncama vedno govorim, da je vse, kar je za fante tudi za punce in vse, kar je za punce, je tudi za fante. Risanje se mi zdi univerzalna človeška aktivnost, ki jo enako dobro obvladajo fantje in punce. Si vedela, da je najstarejša risba z območja Slovenije sedem tisoč let stara jamska poslikava iz jame Bestažovca v bližini Sežane? Znanstveniki ne vedo ali jo je naslikala punca ali fant. Vemo pa, da to ni pomembno. Nisem čutil, da me kdo nazaj drži. Zanimivo vprašanje. Bom vprašal kolege in kolegice, ko se naslednjič vidimo. Nekje sem prebrala, da najraje ilustrirate otroško literaturo, izobraževalne vsebine in stripe. Ilustrirali ste kar nekaj slikanic, med drugim so vidnejše Ne misli na slona, En, dva, tri slon!, Skrivnosti mladih levov in Moja abeceda. Pred dnevi pa je izšla vaša avtorska slikanica, Kdo se boji zobozdravnikov? Katere so tiste knjige iz vašega otroštva, ki ste si jih najbolj zapomnili prav po ilustracijah? Od vseh ilustratorjev sem imel najraje Marjana Mančka. V resnici mi je še vedno najljubši. Kozlovska sodba v Višnji gori se mi je vtisnila v spomin. Pa Hribci. Dajnomir in Miliboža. Ker par sta to bila. Pa Fičfirič, ena od mnogih zbirk pesmi Mete Rajner, ki jih je ilustriral. Tudi Mihaha istih ustvarjalcev je odlična. Pred leti sem jo našel na sejmu starih knjig in jo kupil. Pogosto sem jo bral otrokoma. Nekatere pesmi znam še zdaj na pamet. Njegova knjiga, ki mi je še vedno najljubša pa je Kaj je videl Mižek Figa, ki jo je napisala Ljudmila Prunk Utva.


Od Boža Kosa sem si najbolj zapomnil vinjete, ki jih je risal za Cicibanove križanke, čeprav sem prebral tone njegovih stripov in knjig, ki jih je ilustriral. Poučna literatura mi je bila vedno všeč, posebej gromozanski atlasi živali in enciklopedije. Teh večinoma niso delali pri nas, ampak so jih prevajali. Od domačih poučnih knjig mi je bila najbolj všeč Nejčev prvi leksikon Matjaža Schmidta. Matjaž je znal risati na tisoč načinov. Komaj verjamem, da je bil za vsemi temi raznolikimi deli en sam človek. V domžalski knjižnici sem si tudi rad sposojal stripe o Snoopyju in Charlie Brownu. Tresoča linija Charlesa Schultza mi je bila vedno všeč. Takrat še ni bilo prevodov, angleščine pa nisem znal. To je bilo sicer moteče, a vseeno sem vse stripe, ki so jih imeli, zelo natančno prebral in pregledal. Nič ne de, če večine nisem razumel.

Ilustracija za letošnji tradicionalni Slovenski zajtrk.


Vaš stil ilustracije je resnično nekaj posebnega in prepoznaven takoj, ko ga vidiš. Kaj je najbolj vplivalo na način, kako ilustrirate? Se vam zdi, da morda bolj abstraktna ilustracija v kakšnem primeru ni primerna? Kakšne so po vašem mnenju prednosti in slabosti abstraktnejše ilustracije? Meni se zdi, da je vsaka ilustracija abstrakcija. Ilustratorji oskubimo realnost vsega, kar se nam zdi nepomembno in potem narišemo zgolj to, kar ostane. Lastnosti, ki se nam zdijo pomembne, napihnemo in jih poudarimo. Tiste, ki se nam ne zdijo pomembne pa enostavno spregledamo. Kar poglej si. Tudi ilustratorji, ki uporabljajo bogate barve in teksture, upodabljajo realnost zelo … bom rekel usmerjeno, in narišejo le tisto, kar se jim zdi pomembno. Kaj je najbolj vplivalo na način, kako ilustriram? Najbrž je precej pomembno to, da nimam nobene formalne likovne izobrazbe. Samouki smo jasno nekoliko bolj samosvoji, saj nam nikoli ni nihče povedal, kako se kaj nariše pa smo se morali sami znajti. Vsak ilustrator se oblikuje ob delu. Nihče nima na začetku svojega stila. Le od kod bi ga lahko imel? Poglej otroke. Vsi rišejo podobno. Z risanjem, delom, opazovanjem, počasi nastaja svojevrsten stil. Nekdo bi rad poudaril to, nekdo nekaj drugega. Jaz sem vedno težil k temu, da poudarim akcijo. To je najbrž vpliv stripov, ki sem jih bral, pa tudi posledica tega, da veliko stripov narišem. Rad bi, da bralci zaslutijo gibanje in delovanje junakov. Poleg tega pa sem bil vedno bolj risar kot karkoli drugega. Prelivajoče barve in bogate teksture prepuščam drugim kolegom. Zame je najpomembnejša črta. Ostalo je le dodatek. Od tod najbrž prihaja tudi moja težnja po enostavnosti in stiliziranosti oziroma abstraktnosti, kot ji praviš.

Sama poučujem otroke s posebnimi potrebami in pri branju knjig so ilustracije izjemnega pomena. Govorimo namreč o otrocih, ki sami ne berejo, tudi pri poslušanju prebranega pa je njihova pozornost šibka. Prav zato so ilustracije izjemno pomembne, saj pritegnejo njihovo pozornost, poleg tega pa jih tudi motivirajo za samostojno listanje knjig. Zdi se mi, da otroci sami raje opazujejo bolj barvite, abstraktne ilustracije, kot so npr. vaše, med tem pa jaz pri svojem delu za res dobro razumevanje prebranega raje uporabim knjige z bolj realističnimi ilustracijami. Seveda gre pri mojem delu za res veliko specifiko, saj določeni miselni procesi, kot je npr. generalizacija, pa domišljija in podobno, pri mojih učencih slabše delujejo. Kako se na vaše knjige sicer odzivajo otroci? Ko ste bili pred časom gost na naši šoli, se spomnim, da so učenci, ki obiskujejo program z nižjim izobrazbenim standardom in imajo manj težav, res zelo uživali v ogledu vaših ilustracij. Zdi se mi, da so ravno s svojo abstraktnostjo in brez realističnih upodobitev »na prvo žogo« še spodbodle njihove miselne procese. Kakšne imate vi izkušnje s tem? Obiski na šolah so nekaj posebnega. Pozdravljam svoje bralce na OŠ Roje. Upam, da ste vsi okej. Mogoče se kmalu spet vidimo in mi boste spet lahko pokazali svoje izdelke, me popeljali po svoji tehnični delavnici in razkazali igrala. Še vedno imam doma vaš drobilec orehov v obliki gobice. Orehov mi je pa že zdavnaj zmanjkalo. Ker sem jih zdrobil in pojedel njihova jedrca. Kako se odzivajo otroci? Nekaterim so moje ilustracije všeč, nekaterim ne. Pri drugih vprašanjih sem se razpisal, pri tem pa v resnici ne vem, kaj naj rečem. Jaz poskusim narisati najbolje kot lahko. Mogoče kot zanimivost lahko povem, da včasih očitno pretiravam v stiliziranosti. To vem po vprašanjih svojih bralcev. Je to res ptica? Zakaj rišeš konje, da izgledajo kot psi? Kako to, da ne rišeš ovčic takih kot res so? Zasledila sem, da zelo radi čečkate. Kakšen je vaš najljubši likovni motiv? Najljubši motiv? Trapasti obrazi. Izmišljene stavbe. Čudaške situacije. Živali, predvsem tisoče različnih pasem psov. Mačke. Karkoli drugega. Ljudje v raznih pozah. Stilizirane črke. Razne druge čačke. Obrazi. Vse je primerno za čečkanje. Še enkrat: risanje je za vsakogar. Ni pomembno, če v tem niste najboljši. Ni pomembno, če vam ne uspe najbolje. Nikomur ne iz prve. Vsak ilustrator je moral ure in ure risati, da je to veščino pripeljal do stopnje, ko v njegovih delih lahko uživajo tudi drugi.

Ogromno časa porabim za skiciranje, ker bi rad – kot rečeno – narisal le tisto, kar je pomembno. To pa včasih traja. Večkrat poskusim. Velikokrat mi ne uspe. Ampak če sem dovolj vztrajen, mi na koncu vedno uspe narediti zadovoljivo risbo. Imam pa tudi skicirko za hobi. Al kako bi ji rekel. Velik zvezek poln praznih listov. Ko imam čas in roki ne pritiskajo neusmiljeno name, jo odprem in rišem, karkoli mi pade na pamet. To je zelo dobra (in zabavna) vaja. Če se ne lotimo nekega brezciljnega čečkanja, tudi ne moremo odkriti česa novega in pogosto le ponavljamo tisto, kar znamo. Ne bojte se neuspeha. Nihče ni iz prve postal dober ilustrator. Ali karkoli drugega.

V zadnji knjigi Kdo se boji zobozdravnikov? Ste se preizkusili tudi kot avtor. Kakšen je bil proces ustvarjanja te knjige? Ste najprej v glavi zgradili zgodbo in nato dodali ilustracije, ali so se najprej porodile ideje o motivih in šele nato spremljajoča zgodba? Vam je bilo ustvarjanje knjige kjer ste imeli povsem proste roke in niste bili omejeni s strani že napisane zgodbe težje ali lažje? Ideja za to knjigo se je porodila v čakalnici otroške zobozdravnice. Punci sem peljal k zobozdravniku in ko smo čakali, da pridemo na vrsto smo si izmišljevali, kako bi jo kakšna žival odnesla pri zobarju. Starejša hčerka se sicer zobozdravnikov nikoli ni bala, mlajša, ki je tudi glavna junakinja slikanice, pa se jih je na začetku bala skoraj toliko kot jaz. In ker nisem hotel, da odraste v škrbavega odraslega, kot je njen oče, sem ji hotel pomagati premagati ta strah. No, zdaj ko je slikanica zunaj, pravi, da se itak nikoli ni bala zobozdravnikov. Velikanska laž!

Ni mi težko delati s pisatelji. Nasprotno. Z Nino Mav Hrovat mi je bilo užitek delati. Čeprav je zelo zahtevna (ne bom rekel tečna, ker se je malo bojim) pisateljica. Z njo sva ustvarila dve slonski slikanici: Ne misli na slona! in En, dva, tri – slon. Trenutno pa pripravljava slikanico s Tino Bilban, kar bo najina tretja skupna knjiga. S Tino Arnuš Pupis pa pripravljava stripe za Ciciban. Zelo rad delam z drugimi. Vmes pa kakšno reč tudi sam napišem. No, z majhno pomočjo svojih hčerk v primeru slikanice o zobozdravnikih. Upam, da bo še letos izšel tudi moj strip z naslovom Volkulja Bela in čarobni gozd. Tudi tega sem sam napisal. To je moja prva avtorska slikanica, kot si rekla. Izraz je uveljavljen, čeprav gre meni malo na živce. Z malo pa mislim precej. Zame so vse moje slikanice avtorske. Saj sem pri vseh sodeloval kot avtor. Besedilo je sicer resda napisal nekdo drug, a avtorja sva oba – ilustrator in pisatelj. Posebej je to očitno pri slikanicah. Slikanica ni le ilustrirana zgodba. Slikanica je prepletenost ilustracije in besedila in v tej prepletenosti je ilustratorjevo delo ravno tako pomembno kot pisateljevo. Pri ustvarjanju knjige pa nimam nikoli povsem prostih rok. Kako bi jih tudi lahko imel? Četudi na naslovnicah knjig ponavadi piše le ime pisatelja in ilustratorja, pri nastanku knjige sodeluje cel kup ljudi: oblikovalci, ki knjigo postavijo, tiskarji, ki jo natisnejo, uredniki, ki vse natančno preberejo in pregledajo in pokomentirajo, založniki, ki se sploh zavzamejo za knjigo in jo financirajo (najbrž se jim zato reče založniki) ter potniki in knjigarnarji in knjižničarji (in knjižni blogerji se razume), ki knjigo predstavijo bralcem. Slikanica Kdo se boji zobozdravnikov? je izšla pri Založbi Miš. Z njimi rad delam, ker mi ne težijo preveč in mi dajo dokaj proste roke. Dokaj, ne pa povsem. Kot vedno sta imela urednica in likovni urednik veliko pripomb, ki smo jih predelali in se o njih pogovorili. Brez dobrih urednikov ni dobrih knjig. Čeprav o cenzuri govorimo ponavadi le v polpretekliku, je cenzura realnost kreativnih industrij. Včasih je pritisk na avtorje velikanski. V oglaševanju sem se velikokrat počutil kot orodje v tujih rokah. O avtorstvu sploh ni bilo govora. Pri učbenikih postaja podobno. Skladno s tem postajajo ilustracije v njih polikane, enolične in … dolgočasne. Pri knjigah in revijah je tega pritiska bistveno manj, saj v knjigah in revijah pogosto iščemo izvirne teme in avtorski izraz. V zadnjih letih se je zgodilo več medijskih napadov na založbe in posameznike in organizacije, ki se ukvarjajo z otroško in mladinsko književnostjo. Kljub temu, da nihče ni bil poškodovan, so bili napadi verbalno izjemno agresivni in dosegli, da smo vsi nekoliko bolj previdni pri tem. Na srečo se nam ni zgodil napad kot v Franciji, kjer so karikaturiste pokosili z rafali. Toliko o prostih rokah.


Za konec bom vesela kakšne skice namenjene mojim bralcem :) Pošiljam risbico zate in tvoje bralce. Hvala za intervju in hvala za vse delo, ki ga opravljaš kot promotorka knjig in branja ter kot prostovoljna gasilka.


Iskrena hvala Ivanu Mitrevskemu za intervju in za tole krasno skico. Najbrž jo bom kar natisnila in obesila nekam, tako mi je všeč. Več o njem lahko najdete na:

https://ivanmitrevski.com/


Njegovo knjigo Kdo se boji zobozdravnikov pa lahko kupite na povezavi:

https://www.miszalozba.com/knjige/kdo-se-boji-zobozdravnikov/


Pa še obljubljen video:


LP

Ajda

194 views0 comments

Recent Posts

See All

© 2023 by Salt & Pepper. Proudly created with Wix.com

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now