On, kurba je erotični roman slovenskega avtorja Boruta Mustarja, ki sem ga prebrala nazadnje. Recenzijo si lahko preberete na tejle povezavi:
sem pa po branju razmišljala, da je to še eden od avtorjev, o katerih me zanima še kaj več in Boruta sem povabila k intervjuju. Z veseljem se je odzval in klepetala sva o erotični literaturi, slovenski literarni sceni in še čem.
Borut, pozdravljeni! Že na začetku hvala za tale intervju.
Slovenija vas pozna kot avtorja uspešnice, erotičnega romana On, kurba. Mene pa čisto na začetku zanima kdo je Borut sicer? Kaj ste po izobrazbi, s čim se sicer ukvarjate v življenju, kaj vas razveseljuje?
Avtor uspešnice? Resno? Kaj je uspešnica v Slovenskem merilu? Prodaja ali izposoja knjige? Veste, jaz sem bil že v samem začetku postavljen pred en velik izziv. Knjiga je izšla pri založbi Primus, v Zbirki Avtorji. Založba Primus vsako leto omogoči nekaj bolj ali manj neznanim avtorjem izdati svoj knjižni prvenec. Za priložnost sem jim seveda zelo hvaležen, a po drugi strani sem bil pri reklamiranju svojega romana, bolj kot ne prepuščen samemu sebi. Nekaj časa sem preučeval družbene medije in popolnoma jasno mi je bilo, da če te ni na ali v njih, te praktično ni. Na klasične medije kot so časopisi, radio ali TV nisem mogel računati. Na koncu sem se odločil, na vsaj po mojem, novo in dokaj alternativno varianto. Sestavil sem serijo »teaser-jev«, se včlanil v nekaj knjižnih skupin na facebooku in še pred samim uradnim izidom, začel s provokativnimi objavami. No, ob tem moram priznati, da mi je bil v veliko pomoč naslov romana, ki je že sam po sebi nekaj posebnega, drugačnega.
Izobrazba srednješolska, hitreje bi naštel kaj nisem počel, kot kaj sem. Veseli pa me šport, glasba z »močnimi besedili«, pisanje, poslušanje različnih podcast-ov ljudi, ki so mnogo pametnejši in bolj razgledani od mene, včasih pitje kave v lokalu in samo opazovanje ljudi okoli sebe, včasih mir, včasih adrenalin.
Ste tudi sami strasten bralec? Najprej ste stopili na športno pot, če se ne motim? Od kje pa izvira vaša ljubezen do branja in pisanja?
Verjetno vas bom zdaj razočaral, a glede na to, kako sem včasih »jedel« knjige, zdaj skoraj ne berem. Prepričan sem namreč, da ko začnem s pisanjem romana, ne smem brati, saj bi predvsem slogi različnih romanov, lahko zmotili točno določen način oz. slog, za katerega se odločim pri pisanju. Še kot otrok sem ogromno prebral in pionirska knjižnica je bila dobesedno kmalu premajhna. Če se zdaj ozrem nazaj, me še vedno zabava spomin na mojo razredničarko v osnovni šoli, ki nikakor ni mogla verjeti, ko sem poleg štirih rednih knjig za domače branje, kot peto prosto izbiro izbral roman Ukana (prve tri dele) Toneta Svetine. Kdor pozna to triologijo ve, da to ni ravno branje za 8. razred osnovne šole.
On, kurba je vaš prvi roman, ste pa pred tem napisali še nekaj kratkih zgodb pod psevdonimom Grey Wolf. Kakšne so bile te kratke zgodbe, tudi erotične? Kako to, da ste jih pisali pod psevdonimom in kaj je v vas vzbudilo toliko poguma, da ste vendarle izdali roman s svojim pravim imenom?
Tako je. Leta nazaj je obstajal erotični blog, kjer je bilo kar nekaj odličnih slovenskih avtorjev erotike. Sam sem nekoč v pretežno ženski družbi dobil v branje eno izmed kratkih zgodb in moj predolg jezik, ter huda kritika je bila kriva, da sem dobil direkten izziv: Pa napiši ti boljšo! In tako je nastala moja prva kratka zgodba, ki sem jo tudi objavil na blogu. Odlični odzivi so me porinili naprej, sledile so si druge, nato zgodba v 4. delih, še nekaj kratkih, nato pa prvič misel o erotičnem romanu. Seveda so na blogu vsi objavljani pod psevdonimi. Tudi za roman, sem kar dolgo kolebal med psevdonimom in pravim imenom in priimkom. Na koncu je presodil lev in škorpijon v meni. Konec koncev je to moje delo, naj se ga sramujem ali stojim za njim z imenom in priimkom.
Kot rečeno, On, kurba je erotični roman. Sama z lahkoto priznam, da nisem ljubiteljica tovrstne literature, saj je po izidu neke določene trilogije postala po eni strani bolj »sprejemljiva,« po drugi strani pa še vedno tabu do te mere, da se erotika mnogokrat zamaskira v neke slabo napisane romance. Pod eno od objav v neki FB skupini ste se javili z zelo tehtnim komentarjem, da veliko škode naredi tudi prevod in urejanje posameznega dela. Se vam zdi, da so v Sloveniji tudi uredniki in prevajalci še vedno bolj naklonjeni bolj »soft« variantam in zavijanja erotičnih prizorov v celofan?
Moj roman je začel nastajati, ko je prvi del te trilogije prišel na trg. In ne nisem je prebral in je niti nimam namena, sem bil pa udeležen v številnih debatah o njej. Dotična zgodba lahko fascinira samo bralke, ki o tej temi pred tem ne vedo ničesar. Se pa strinjam, da je verjetno ravno zaradi te zgodbe, erotika naredila korak v prej neznano ali mogoče za marsikatero bralko, popolnoma tabu temo. Pa čeprav si upam trditi , da je sama zgodba absolutno zbanalizirana, polna klišejev in stereotipov. Kar pa se tiče prevodov in urednikov, pa bom rekel sledeče. Mislim, da uredniki tako ali tako izbirajo knjige tega žanra predvsem po oceni tržne uspešnosti. Problem pa nastane verjetno pri samih prevodih. Slovenski jezik je po eni strani zelo omejen z uporabnimi erotičnim besediščem, po drugi strani pa verjamem, da je to tudi zelo odvisno od odprtosti samega prevajalca ali prevajalke. Prepričan sem, da je za dober ali morda bolje rečeno za sočen prevod, potrebna tudi velika odprtost v glavi in lastni psihi, da izkušenj niti ne omenjam, saj v nasprotnem primeru dobi ali preveč klinično čisto besedilo ali pa zbanalizirano do onemoglosti. In ja, ena ali dve smešni, gostilniški ali čistunski besedi lahko popolnoma pokvarita sicer »žmohtno« erotično sceno.
V recenziji sem že napisala, da je vaš roman tako kompleksen, da sem kljub zelo vročim erotičnim prizorom, ki so odlično napisani, večkrat pozabila, da gre pravzaprav za erotiko. Je družbeno kritičen, samoreflektiven roman, ki pravzaprav govori o človekovem propadu in o moralnih vprašanjih prostitucije, iger na srečo, estrade, življenja bogatašev… Kaj je bilo glavno sporočilo, ki ste ga želeli podati s svojim romanom?
Od vsega začetka sem imel nekako tri izhodiščne točke, vodila. Želel sem napisat čistokrven erotični roman, hard-core, ki pa bo imel zgodbo, ob kateri mi bralec nikoli ne bo mogel očitat, da so erotični prizori vezivo knjige. Ravno obratno. Zgodba je vezivo, erotika je le jagoda na smetani. Kot drugo sem želel, da zgodba teče. Da te posrka vase. Da ko bralec konča poglavje, ne odloži knjigo, ampak ravno obratno, želi vedeti, mora vedeti, kaj se zgodi naprej. In tretji cilj je bil, da to ni še ena romantična zgodba, predvidljiva, naivna pupa, močan moški, stereotipna zgodba, kot jih je na žalost velika večina tega žanra.
Če se vseeno obrneva še malo k erotiki; se vam zdi, da slovenski bralci uspejo razlikovati med erotiko in romanco z elementi erotike? Ste imeli morda pri pisanju romana kdaj občutek, da morate dodati še kakšen vroč prizor samo zato, da obdržite pri knjigi ciljno publiko, ki je morda ne zanima toliko sama zgodba?
Nekateri ja, nekateri ne. Verjamem in tudi nekaj redkih bralk, je knjigo odložilo kmalu po začetku branja. Verjamem, da so bile šokirane nad neposrednostjo zgodbe, saj je v mojem romanu akcija praktično takoj in jo ne čakamo prvih sto strani. Po drugi strani, pa mi je sama zgodba kot taka omogočila ogromno svobode, kar se tiče erotičnih prizorov. Če bi bila to samo še ena »love story« bi mi verjetno zmanjkalo idej in bi moral vsiljevati prizore, a jaz tega problema nisem imel . Si pa tudi upam trditi, da nekatere bralke ali ne ločijo med žanrom romantika in žanrom erotika, ali pa tega nimajo razčiščenega same pri sebi. No, konec koncev, če pogledamo spletno prodajalno Emka, sta to dva povsem ločena prodajna sklopa.
Ne glede na to, da spoštujem vse žanre in vse bralce, tudi če sama nisem ljubiteljica žanra, imam občutek, da se je precej razpasla premalo kvalitetna literatura, katere ciljna publika so predvsem ženske, ki bi želele nekaj popestritve. Govorim o raznih zgodovinskih romancah, ne trdim, da so nujno vse slabe, a tržišče je preplavljeno s tovrstno literaturo, manjka pa kritičnosti pri branju in nenazadnje tudi pri pisanju. Večinoma so avtorice tovrstnih romanov ženske in mnogokrat so liki v knjigah precej karikirani; bodisi v neko mehko, romantično smer, ali pa v tisto drugo skrajnost, ko je protagonist nek grobijan. Se vam zdi, da ste se vi kot moški avtor morda lažje distancirali od teme do te mere, da ste dejansko vzpostavili nek kompleksen lik, predvsem pa pisali brez zadržkov, bolj življenjsko in direktno?
Tako vi, kot jaz spremljava nekatere knjižne skupine na facebooku in nobena skrivnost ni, da so bralke navdušene nad zgodovinskimi romancami. Dejansko imam velikokrat občutek, da so dejansko »štancani« projekti, brez veliko kompliciranja, bolj po principu dajmo bralkam kar iščejo, brez odvečnega filozofiranja. Ker tega ne berem, ne bom komentiral vsebin, sem pa vsekakor opazil, da so naslovnice bolj kot ne podobne. In če smo moški po ženskih besedah stereotipni, torej, noge, rit, joške, ravno te naslovnice in navdušenje bralk nad njimi in posledično knjigo, neglede na kvaliteto -mogoče moški in ženske nismo tako daleč narazen. Res me zanima, koliko od teh knjig, bi imelo tako dobro prodajo, če bi bila naslovnica, brez six packa, tatoo-ja in manekena. Vsekakor pa je velika razlika med žensko in moško erotiko, pa saj veste … mars - venera. Jaz sem se namerno distanciral od posladkane romantike, pa čeprav bi z mojim slogom pisanja, verjetno brez problema napisal ljubezensko romanco, ob kateri bi med poglavji bralke potrebovale injekcijo inzulina, a za to preprosto nimam veselja.
Vaš roman ima že naslov precej sočen, prav tako naslovnico. Z blogersko kolegico sva se zadnjič pogovarjali, da bi ga bilo najbrž kar nerodno brati na avtobusu. Razmišljala sem, kako smo ljudje pravzaprav hinavski, saj o nasilju na primer z lahkoto beremo, bolj je krvava naslovnica raje jo imamo, pri spolnosti na drugi strani pa imamo še vedno zadržke. Se vam zdi, da se naša družba kljub temu odpira tudi erotiki?
Veste, po tem, ko me je izbrala založba in glede na to, da sem bil pri pisanju romana popoln začetnik, sem pričakoval »masaker« s strani urednice in cel kup popravkov. In edina stvar, ob kateri ne bi popustil, je bil naslov. Bil je moj, bil je originalen in popolno ogledalo vsebine. No, na koncu se je vse srečno končalo, ne naslov, ne vsebina, se nista popolnoma nič spreminjala. Še naslovnica je dokaj posrečena, čeprav nisem imel ravno veliko izbire. In če se za trenutek vrnem na prejšnje vprašanje in da se malo nasmejeva. Veste katero je bilo najpogostejše vprašanje glede naslovnice? In celo na eni predstavitvi tema cele pol ure? Kako hudiča ima lahko model na naslovnici »frutirjaste gate«?? Toliko o ženski vizualizaciji!!! Kar se pa tiče naše družbe, pa takole. Iz vsake naslovnice skače golo žensko ali moško telo, pornografije je kolikor hočeš, če ob 18h prižgeš televizijo in začneš šteti je do 23h števec mrtvih že zagotovo na 30, ampak knjiga, knjiga pa ne sme biti taka. Včasih se mi dejansko zdi, da slika je lahko krvava, nasilna ali pornografska, a besede morajo ostati še vedno na nekem čistunskem nivoju.
Kakšni pa so bili odzivi na roman? Se vam zdi, da do vas pristopi manj ljudi, kot pa, če bi napisali nek roman ob katerem se manj zardeva?
Odzivi so, razen redkih izjem, popolnoma in 300% presegli moja pričakovanja. Pred samo izdajo sem se dejansko, kar malo psihično pripravljal na kritike in sam pri sebi računal, da bo vsak tretji raztrgal roman. No, danes se še vedno čudim vsem pohvalam in navdušenju pretežno bralk. Na splošno pa se ni popolnoma nič spremenilo. Prepričan sem le v to, da če bi napisal klasičen, ne erotičen roman, bi imel zagotovo mnogo manj bralcev in pa manj zabave. Predstavljajte se ljudi, ki vas poznajo in jim najprej poveš, da boš izdal knjigo. Popolno presenečenje! In seveda sledi vprašanje, kako je naslov knjigi? On, kurba! Poglede, ki sem jih bil ob tem deležen, res težko opišem, pa sem spreten z besedami. In za konec seveda vprašanje kaj je pa tema? Erotika! In potem skoraj vidiš nad glavami en kupček vprašajev. Če bi lahko te prizore posnel, bi bil to neverjeten kolaž, človeškega presenečenja, nejevere in šoka.
Koliko vam pa kot avtorju pomenijo odzivi bralcev in knjižne skupnosti? Spremljate slovensko knjižno blogersko skupnost? Kaj lahko vi kot avtor pridobite s tem, da preberete recenzije knjižnih blogerk?
Odzivi mi pomenijo res veliko. Pa čeprav realno od »super, nisem mogla odložit knjige, kdaj bo nadaljevanje«, nimam ravno veliko, razen božanja ega. Veliko več mi pomenijo bolj izčrpni povzetki ali recenzije, saj šele takrat zares vidim, kako bralec oz. bralka vidi knjigo, čuti zgodbo, posamezne junake ali celo scene. In ker vem kaj sem hotel povedati, šele ob tem vem ali sem to dejansko tudi uspel dati bralcu. Blogerke pa ste vsekakor zgodba zase. Pa vzemiva vašo recenzijo. Vidi se, da knjigo dejansko secirate, analizirate podrobnosti, v bistvu vam ni nič ušlo. In ko jaz kot avtor, preberem vaš pogled, dobim tisti ultimativni vpogled v svoje delo. Pa naj bo to v slabem ali dobrem. Mogoče izkušeni pisatelji tega ne potrebujejo, a meni kot začetniku pomeni ogromno. Bi pa se rad tu obregnil še ob en problem nekaterih knjižnih blogerk. Če odmislim nekatere plačljive in tiste, ki so le podaljšek velikih založb, pa si upam trditi, da slovenski avtorji, sploh novi na trgu, ne dobijo prave priložnosti. Vse preveč se forsira tuje avtorje, nekatere seveda upravičeno, druge spet ne. A čeprav se velikokrat sliši, da smo Slovenci po izdaji knjig verjetno najbolj pismen narod na svetu in da kvantiteta še ne pomeni kvaliteto, pa si upam trditi, da si slovenski avtorji zaslužijo več priložnosti pri slovenskih knjižnih blogerkah. In če želite potrditev mojih besed? Na začetku ste rekli, da sem napisal uspešnico. Glede na to, da ste moja prva knjižna blogerka, ki me je takole kontaktirala in »razdevičila«, iskreno dvomim. Ali pa držijo moje besede o zapostavljenosti domačih avtorjev.
Je bil na roman tudi kakšen negativen odziv? Ne toliko v smislu, da komu ne bi bil všeč sam roman, ampak glede na to, da se dotaknete marsikatere kočljive teme in zagotovo lahko potegnemo marsikatero vzporednico z resničnim življenjem.
Ne, prej bi rekel, da je pri nekaterih bralkah prevladala erotika in je v bistvu socialna nota, problem, nekako zvodenel.
Konec knjige je zelo odprt in namiguje tudi na morebitno nadaljevanje. Ga lahko pričakujemo? Kakšne imate načrte za prihodnost?
Res je, roman je ostal odprt in verjetno bo enkrat nadaljevanje, čeprav bo zgodba morala zaviti popolnoma v drugo smer. Trenutno pa se trudim z romanom, ob katerem bi prej omenjena trilogija, izpadla kot pravljica za lahko noč. Ali mi bo pa dejansko uspelo, je pa druga zgodba.
Še vprašanje, ki ga zastavim vsem sogovornikom; kaj vi sami najraje berete in katere so vaše najljubše knjige?
Berem različne žanre, razen prej omenjenih ženskih romanov. Verjetno pa je knjiga, ki sem jo največkrat prebral K22.
Imate še kakšno sporočilo za bralce mojega bloga?
Imam! Dajte priložnost domačim avtorjem. In ne samo tistim, ki so medijsko izpostavljeni in podprti z dobrimi vezami in poznanstvi. Veste, v Dolini Šentflorjanski ni nič slučajno. Če se knjiga pojavi v medijih je velika verjetnost, da ima avtor odlične veze in poznanstva. Pa tudi dobra kritika, še ne pomeni dobre knjige, temveč le dober P.R. založbe in kupljenega kritika.
P.s.: Pa da ne bo pomote. Ajde ne poznam, čeprav upam, da jo spoznam kdaj tudi v živo, saj imam še vsaj 100 vprašanj zanjo, o mojem romanu.
Hvala Ajda, tako za recenzijo, kot čas, namenjen za vprašanja. V veliko veselje mi je bilo odgovarjat, čeprav sem imel spet predolg jezik. Sem se pa iskreno potrudil.
Hvala Borutu Mustarju za tale intervju in pogled z druge strani. Ja, tudi knjižne blogerke same smo opazile, da je podpore slovenskim avtorjem precej manj kot tujim. Morda je težava v tem, da tudi založbe bolj forsirajo knjige z večjo kupno močjo, manjši problem pa je zagotovo zasičenost tržišča s knjigami, izdanimi v samozaložbi, ki niso vedno najbolj kvalitetne. Ne govorim za vse takšne knjige, posploševati je vendarle vedno slabo, žal pa naletiš na nekaj malce slabših del in zaradi tega kakšno boljše uide mimo. Vesela sem, da je knjiga On, kurba vseeno našla pot do moje knjižne police. Hvala avtorju še enkrat za tale intervju! Veselim se ostalih del.
LP Ajda