• Ajda

🎄Intervju: Jaka Tomc

Updated: Dec 29, 2020

Šesti dan knjigoslastic se ne bomo ukvarjali z Miklavžem, ampak bomo govorili o znanstveno-fantastični literaturi. No, kakšno vzporednico se pa le da povleči :) O tem žanru sem se pogovarjala z avtorjem najnovejše slovenske ZF uspešnice; Androidi čutijo v barvah. Jaka Tomc mi je zaupal nekaj malega o svojem življenju, pa o ustvarjanju, navdihu in še čem.

foto: Mankica Kranjec


Najprej se vam najlepše zahvaljujem za sodelovanje pri tem intervjuju. Danes se na mojem blogu v okviru decembrske akcije 25 knjigoslastic posvečamo znanstveno-fantastičnem žanru. Na področju tega žanra je v letošnjem letu najvidnejše delo slovenskega avtorja zagotovo vaš roman Androidi čutijo v barvah. Preden preideva na sam roman, pa se najprej malo ustaviva pri njegovem avtorju.


Na vaši spletni strani sem v življenjepisu zasledila, da ste začeli s pisanjem pri petih letih. In, da imate radi rože! Oboje se mi zdi sila zanimivo, a me kljub vsemu najprej zanima, kdo ali kaj je vplival na vašo ljubezen do pisanja. Ste tudi brali radi in izhajate iz družine strastnih bralcev? No, pa dovolim tudi kakšen stavek, dva, šestnajst… o rožah, ki jih tudi sama obožujem :)


Glede na to, da sem začel brati pri treh letih, je bilo nekako pričakovano, da bom tudi pisati začel zgodaj. Predvidevam, ker se tistih časov zelo malo spomnim, da so ravno otroške knjige in stripi vzbudili v meni željo po pisanju. Potem sem verjetno težil očetu in mami, naj me naučita pisati. Lahko si predstavljate, kako dolgčas mi je bilo v prvem razredu. Tako sem se v tistih časih spravil pisati svojo prvo zgodbo, ki sem jo nameraval sam ilustrirati. Govorila je o vesoljčku, ki je prišel na Zemljo in obtičal tu. Žal me je minilo po nekaj napisanih straneh. Verjetno sem imel kake druge pomembne otroške opravke.


Kar se tiče rož, sem pa čuden ljubitelj. Res jih obožujem, ker polepšajo vsak prostor, v katerem se znajdejo. Poleg tega blagodejno vplivajo na razpoloženje, vsaj moje. Po drugi strani bi iz glave lahko naštel manj kot petnajst imen rož. Še rastlin, ki jih imamo doma, ne znam vseh poimenovati.


Svojo mladost ste preživljali v Domžalah, ki so tudi meni zelo znane in domače, saj me nanje veže služba, pa tudi cel kup drugih dejavnosti. Kako je mladost v mestu kot so Domžale vplivala na razvoj vaše domišljije in talentov? Se vam je zdelo, da ste imeli v lokalnem okolju in v družini dovolj spodbud za razvijanje svoje pisateljske žilice? Se vam zdi, da je za mlade ponujeno dovolj dostopnih aktivnosti, s pomočjo katerih se lahko izražajo tudi na drugih področjih, ne le na področju športa in rekreacije na primer.


Resnici na ljubo sem se pisanja resno lotil relativno pozno, ko sem že zapustil Domžale. Je pa očitno življenje v tem mestu dovolj vplivalo na mojo domišljijo, da sem kasneje lahko črpal iz njenega bazena. V šoli sem praviloma pisal odlične spise, tako v osnovni kot v srednji šoli, a to te še ne naredi pisatelja. Povsem iskren bom in bom priznal, da razen nedokončane zgodbe o vesoljčku doma nisem napisal nič, kar se tiče leposlovja. Do prvega dela Zgodbe o Davidu Locku, ki sem jo začel pisati leta 2008, ko sem bil star 28 let. Nočem pa trditi, da je bilo to pomanjkanje spodbude, prej lenoba. Morda je zdaj v Domžalah res bolje poskrbljeno za spodbujanje pisanja pri mladih. Pred kratkim sem bil celo v žiriji natečaja, ki ga je pripravil tamkajšnji Center za mlade. Absolutno pa je pomembna tudi spodbuda doma. Če že ne spodbuda, vsaj razumevanje, da bi nekdo rad v življenju pisal, tudi če bo težko živel od tega.

foto: Mankica Kranjec


Ste eden od slovenskih avtorjev z angleškim prevodom svojih del. V angleščino je prevedena vaša uspešnica 720 utripov srca, v angleškem jeziku ste izdali kratko zgodbo You only die once, kot sem zasledila, pa v marcu 2021 prihaja tudi prevod uspešnice Androidi čutijo v barvah. Zagotovo je želja vsakega avtorja, da bi prodrl tudi na tuje trge. Kakšna je vaša izkušnja s tem? Se vam zdi, da je med slovenskimi in tujimi bralci kakšna res opazna razlika?


Če parafraziram našega čudovitega kantavtorja Adija Smolarja, je tujina kraj, kjer se končajo sanje. Meni so se sicer sanje razblinile že ob vstopu na slovenski trg leta 2010. Takrat sem mislil, da se bom le pojavil in bodo ljudje razgrabili mojo knjigo. Prodal sem jih sicer presenetljivo veliko, precej pa sem jih tudi podaril. A če se vrnem na tujino. Ko sem leta 2018 prvič izdal, morda je boljši izraz objavil, e-knjigo na Amazonu, nisem imel visokih pričakovanj. Zavedal sem se, da sem neznan avtor, zato sem se tudi takoj lotil promocije, neposredne, torej z oglasi, in prek raznih promocijskih strani, ki večinoma za plačilo oglašujejo znižane knjige. Ko sem izdal kratko zgodbo You Only Die Once, ki je prevod zgodbe Samo enkrat se umre, ki je nastala na festivalu Alibi, sem to storil z namenom, da bi jo nekdo prebral in se potem lotil še romana 720 Heartbeats. Kar hočem povedati, je, da z eno knjigo težko uspeš na tako velikem trgu, saj bralec, če si mu všeč, išče ostala tvoja dela in ko jih ne najde, te v nekaj mesecih skoraj gotovo pozabi. Tako je moj načrt za prihodnost nedvomno hitreje pisati in prevajati knjige za tuje trge.

foto: osebni arhiv avtorja


Verjetno ne bom brcnil preveč mimo, če rečem, da so slovenski bralci v povprečju precej zahtevni. Pustimo zdaj ob strani, da veliko Slovencev sploh ne bere. Tisti, ki berejo, vedo, kaj želijo in pričakujejo od knjig. Seveda slovenske bralce spremljam bolj kot tuje, zato bi težko primerjal. Edini odziv, ki ga dobim iz tujine, je v večini primerov ocena na Goodreads ali Amazonu, včasih recenzija. Mi pa seveda godi, ko vidim, da se s svojim pisanjem dotaknem ljudi iz popolnoma različnih koncev sveta in kultur.


Ko sva ravno pri slovenskih bralcih. V zadnjih tednih sem na blogu želela izpostavit slovenske avtorje in objavila kar precej predlogov za branje. Priznati moram, da me je res presenetila količina knjig slovenskih avtorjev, ob tem pa sem se marsikdaj tudi spraševala, če imajo vse te knjige dejansko tudi svojo publiko. Zdi se mi, da je knjigo v samozaložbi vse lažje izdati, seveda z določenim denarnim vložkom in, da s tem na nek način lahko piše praktično vsak. Kakšen imate vi odnos do tega? Kako kritični bi morali biti avtorji do svojih del in kako kritični bi morali biti na drugi strani bralci? Ste imeli sami kdaj težavo s tem, da niste bili prepričani ali bi neko knjigo izdali? Če si predstavljam, da bi jaz sama pisala knjigo, bi najbrž potrebovala kar nekaj potrditve, preden bi spustila knjigo v svet.


Tako, kot ste rekli. Knjigo danes lahko izda vsak, ki ima dovolj denarja za to. Je to prav ali ne? Je pravično do tistih, ki znajo pisati, pa jih založbe spregledajo, za samozaložbo pa nimajo dovolj sredstev? Živimo v kapitalizmu, ki se ravna po darvinističnem principu, da preživijo samo najmočnejši in tisti, ki se znajo prilagoditi. Tisti, ki imajo denar, torej lahko napišejo in izdajo, kar želijo, a zelo verjetno trg ne bo tega kar požrl. Že v knjižnice in knjigarne je težko priti, kaj šele v domove bralcev. Seveda menim, da bi morali biti avtorji samokritični, a prepričan sem, da veliko avtorjev meni, da so napisali mojstrovino. Dobro, zdaj boste rekli, da uspejo tudi nesamozavestni avtorji, ki potrebujejo potrditev okolice, da je njihovo pisanje dobro. Drži. A še vseeno menim, da lažje uspejo tisti z večjo mero samozavesti. Ne le v literaturi. Kam spadam sam? V obe skupini. Vem, da znam pisati. A za vsako izdano knjigo sem prepričan, da bi bila lahko boljša.

foto: Mankica Kranjec


Ste eden tistih avtorjev, ki svojega ustvarjanja ne omejuje z jasno žanrsko usmeritvijo. Tako je vaš roman 720 utripov srca obarvan malce bolj kriminalno, v romanu Pokanje mehurčkov ste se preizkusili v pisanju ljubezenske zgodbe, najnovejša uspešnica Androidi čutijo v barvah pa se nagiba k znanstveno fantastičnemu žanru. Kateri od žanrov je za vas predstavljal največji izziv?


Vedno mi predstavlja največji izziv zadnja knjiga, ne glede na žanr. Tudi ko misliš, da si v nekem žanru že domač, je vedno prostor za nadgradnjo. Tisti, ki to razume, raste kot pisatelj. Seveda obstajajo mojstri v vsakem žanru, za katere se zdi, da so popolni. A popolnost v pisanju ne obstaja. Androidi čutijo v barvah so moja prva znanstvenofantastična knjiga, čeprav sem že z romanom 720 utripov srca naredil korak proti žanru, ki mi je najbliže. Mislim, da bom ostal v znanstveni fantastiki, saj mi ponuja dovolj izzivov.


Kot sva rekla, najnovejša uspešnica Androidi čutijo v barvah je znanstveno-fantastični roman s pridihom distopije. Zanimivo se mi zdi, da se dogaja dokaj kmalu v prihodnosti, saj po navadi avtorji časovno ZF fikcijo bolj oddaljijo. Roman govori o letu 2048, ko 40.000 androidov izgubi svobodo, ker je eden od njih ubil človeka. Kje ste našli navdih za pisanje tega romana? Se vam zdi, da revolucija na področju umetne inteligence v resnici prinaša priložnost za razvoj, ali pa le recept za katastrofo?


Nekoč sem dejal, da so ideje kot sneg, pridejo in grejo. Težko bi torej definiral točko, v kateri se je rodila ideja za ta roman. Navdih sicer črpam iz življenja, seveda pa tudi iz knjig, ki jih preberem, ali filmov in serij, ki jih pogledam. Sicer pa je domišljija brezmejna, le drzniti si moraš potopiti vanjo in te lahko bogato nagradi.


Kar se tiče umetne inteligence, menim, da sta možna oba scenarija, a se mi zdi verjetnejši drugi, torej katastrofa. Nihče ne ve, kaj se bo zgodilo, ko se bo prva napredna umetna inteligenca zavedela same sebe. Prav tako ne vemo, kaj se bo zgodilo, ko bomo dosegli točko tehnološke singularnosti, torej ko se bo tehnološki razvoj odvijal s tako veliko hitrostjo, da mu ne bomo mogli več slediti. Prepričan sem, da nismo pripravljeni na prihod bitja, ki je mnogo inteligentnejše od nas.


Kot že rečeno je roman na nek način tudi distopija. Marsikateri distopični roman se je nanašal na že videne dogodke iz zgodovine človeštva (Deklina zgodba), ali pa je take dogodke na nek način napovedal (Fahrenheit 451, 1984…). Radi berete distopične romane? Vam je kateri še posebej blizu? Tudi vaš roman na nek način oriše že videne dogodke iz zgodovine (taborišča za uničenje neke rase), najbrž pa marsikaterega tudi napove. Ste imeli ob pisanju v mislih kakšne določene zgodovinske dogodke in tudi problematiko modernih časov, ki bi lahko vodila v nove katastrofe?


Ko sem začel pisati ta roman, sem imel v mislih Deklino zgodbo, le da bi bile žrtve sistema androidi. Potem je nastalo vse drugo kot to. Taborišča v knjigi seveda vlečejo vzporednice z nacističnimi taborišči med drugo svetovno vojno, v eni od recenzij knjige pa je avtorica našla celo podobnosti s stanjem, v katerem smo zdaj, čeprav je bila knjiga napisana še preden je prišlo do pandemije COVID-a. Bi mi bilo pa skrajno zanimivo, če bi leta 2048 nekdo bral moj roman in rekel: »Ej, Tomc je to že leta 2020 napovedal.« Seveda pa sem z romanom želel opozoriti na problematiko razvoja napredne umetne inteligence, ki bo v prihodnih desetletjih gotovo krojila naša življenja.


Kratko vprašanje, rahlo povezano s prejšnjim: Knjige na papirju ali na e-bralnikih? Kaj je vaša izbira in kaj od tega se vam zdi, da bo prevladalo v prihodnosti?


Berem oboje. Dajem celo rahlo prednost elektronskim knjigam, ker mi je bralnik lažje držati v rokah, medtem ko sem zleknjen na kavču. Še vedno pa kupujem veliko tiskanih knjig, sem tudi zbiratelj podpisanih izvodov, tako da se knjižne police kar šibijo pod težo papirnatih knjig. Kar se tiče prihodnosti, pa menim, da bo elektronska knjiga pridobila na veljavi, morda tudi z uvedbo kake nove tehnologije. Sicer pa ne smemo pozabiti avdio knjig, ki so v zadnjih letih postale precej popularne. A vseeno menim, da se tiskanim knjigam še nekaj časa ne bo treba bati za prestol.

foto: Mankica Kranjec


Zdi se mi, da je skupnost bralcev znanstvene fantastike, fantastike, distopije in podobnih fantazijskih žanrov ena najbolj povezanih, saj imajo tovrstni filmi, serije in knjige po mojem mnenju najbolj strasten in predan fandom. Dejstvo je, da so knjige v tem žanru precej bolj kompleksne, zahtevajo zahtevnejšo zgradbo nekega novega, namišljenega sveta s svojimi pravili in zakonitostmi, posledično pa tudi večjo predanost branju in investiranost v samo zgodbo. Se vam zdi, da so bralci tovrstne literature zahtevnejši in jih je težje prepričat? Meni osebno bi se zdel ogromen izziv ustvarit nek nov svet, napisat nekaj res novega in prepričat bralce, ki obožujejo že dolgo časa uveljavljene fantazijske svetove. Kako ste se s tem spopadali vi? Glede na odziv bralcev vam je to sicer odlično uspelo, ampak ali je bilo prisotno kaj treme pri predstavitvi novega znanstveno-fantastičnega romana bralcem?


Mislim, da je podvig prepričati bralce v katerem koli žanru. Marsikdo misli, da »ljubič« lahko napiše vsak, pa ni čisto tako. Seveda je težje napisati fantazijsko serijo tipa Gospodar prstanov ali Pesem ledu in ognja, v katerih avtorji ustvarijo neobstoječe svetove, bitja in celo jezike. Kot sem že rekel, domišljija je brezmejna in jo je treba izkoristiti. Sam sem dogajanje svojega romana postavil v na prvi pogled ne tako oddaljeno prihodnost, v leti 2031 in 2048. A če pogledamo, kaj vse se lahko zgodi v enem letu, kaj šele v enajstih ali osemindvajsetih, potem to bistveno spremeni zadevo. Kdo bi si lanski december mislil, da bo svet v situaciji, v kakršni je zdaj? Lahko z gotovostjo trdimo, da se čez deset let med nami ne bodo sprehajali človeku podobni androidi?


Če se vrnem k vprašanju, seveda je bila prisotna trema, sploh ker se na prvi pogled zdi, da je slovenska znanstvenofantastična scena majhna. Ko začneš raziskovati, vidiš, da sploh ni majhna, sta pa dva ključna problema. Slovenske znanstvenofantastične produkcije praktično ni, kar pomeni, da so se ljubitelji tega žanra (vključno z mano) navadili branja tujih avtorjev. Zato je izziv še toliko večji, kot če bi se vrgel v pisanje kriminalk ali ljubezenskih romanov.


Za konec vam zastavim še najbolj nemogoče vprašanje, kar ga lahko dobi katerikoli strasten bralec: Katere so vaše najljubše knjige?


Sploh ni tako nemogoče vprašanje. Moj najljubši avtor je Arthur C. Clarke, najljubša njegova knjiga pa Konec otroštva (Childhood's End). Potem je tu Ocean at the End of the Lane, Neila Gaimana. Pa serija The Themis Files, Sylvaina Neuvela. Ne smem pozabiti še serije Murderbot Diaries, Marthe Wells. Pa seveda Sallingerjeve klasike Cather in the Rye.

foto: Mankica Kranjec


Avtorju se zahvaljujem za intervju, ki nam je dal res dober vpogled v ustvarjalni proces. Sama knjige Androidi čutijo v barvah še nisem prebrala, je pa prva na seznamu knjig, ki jih nameravam kupiti v prihodnjih tednih. Več o Jaki lahko izveste na:

https://jakatomc.com/sl/


Knjigo pa lahko kupite na spodnji povezavi:

https://proksima.si/knjiga/androidi-cutijo-v-barvah/?gclid=CjwKCAiA8Jf-BRB-EiwAWDtEGmtVclAb29QEbd1OW1QYHKK-db92MjJAefaY3FOA4OzA93SqWAcwmhoCWjEQAvD_BwE


LP

Ajda

393 views0 comments

Recent Posts

See All