Sabina Štrubelj je mlada slovenska avtorica, ki piše v lahkotnejšem žanru, ki ga mnogi označujejo z negativno konotacijo. Priznam, tudi jaz sicer nisem ljubiteljica lahkotnejših romanov in romanc, a se mi zdi, da je potrebno zadevo pobližje spoznati, preden začnemo s kritiko, ki jo imamo tako zelo radi. In zato sem posegla tudi po Sabininem romanu Hotel Lavanda, o katerem sem slišala kar nekaj pozitivnih mnenj. In ni me razočaral! Takrat sem zapisala besede, za katere je Sabina sama rekla, da jih bo uporabila vedno, ko se bo morala (spet) braniti zaradi žanra, ki ga piše: Ne bom lagala, da je to neka ekstremno kvalitetna vrhunska literatura; ne, to zagotovo ni Tolstoj ali pa Cankar. A človeštvo v enaki meri potrebuje kvalitetno Sabino Štrubelj, kot tudi Cankarja. Namen literature ni vedno neka osebna rast, izobraževanje in visoka umetnost. Včasih je njen namen pač sprostitev in pobeg v nek drug, prijeten svet, ki te poboža po duši.
Za tem še vedno stojim in danes, ko se v okviru akcije 25 knjigsolastic pogovarjamo o romancah, sem s Sabino z veseljem naredila intervju. Pogovarjali sva se o marsičem, tudi o pričakovanjih slovenskih bralcev in avtorjev.
Najprej najlepša hvala, da si pripravljena sodelovati pri tem intervjuju. Zagotovo bodo moji bralci veseli, da dobijo vpogled v ustvarjanje še enega od slovenskih avtorjev.
Z največjim veseljem, hvala, ker si me povabila!
Najprej mi povej kaj o sebi. Kaj si po poklicu, s čim se rada ukvarjaš poleg pisanja… Kdo vse je še Sabina poleg imena na naslovnici knjig in obraza v reviji?
Huh, to je večplastno vprašanje, na katerega bi ti lahko odgovorila na mnogo različnih načinov. Ampak ostaniva pri poklicu, tu bo definicija še najlažja. Reciva, da sem knjižni multipraktik, počnem vse, kar je povezano s knjigami in njihovim nastankom; poleg pisanja tudi lektoriram, urejam, svetujem samozaložnikom in jim pomagam, da iz njihovega rokopisa nastane knjiga. Po izobrazbi sem diplomirana novinarka in magistrica založniških študijev, zdaj sem samostojna, prej pa sem vsa leta delala v različnih slovenskih založbah.
Si od nekdaj rada brala? Kdo te je navdihnil za veselje do knjig in ali imaš s tega področja iz otroštva kakšen še posebej lep spomin?
Pri nas v družini je ljubezen do knjig kar nekako naravno prisotna. Če ti povem, da imamo v hiši, kjer sem odraščala, dejansko sobo z imenom knjižnica in da je treba kar naprej kupovati nove knjižne police (zato ker so se stare napolnile), ti bo verjetno vse jasno. Že moja babica je rada brala, pa oba starša sta bralca, tako da sem že čisto majhna vsak večer poslušala zgodbice za lahko noč. Mami mi je brala mojo najljubšo Piko Nogavičko, pa Dogodivščine vajenca Hlapiča, Ostržka in stare slovenske ljudske pravljice, od tiste o zlati ptici do tiste o železnem prstanu. Teh sem se zdaj lotila ponovno in moram reči, da je prav lepo obujati spomine.
Kdaj si se prvič začela ukvarjati s pisanjem? Mnogi ustvarjalci so pisali, risali… že takoj, zelo zgodaj v otroštvu, potem pa za nekaj časa prekinili in ta talent spet obudili. Jaz sama sem npr. pisala predvsem pesmi že v prvem in drugem razredu osnovne šole, ter imela v drugem razredu dejansko razstavo svoje pesniške zbirke in literarni večer. No, po tistem se je moja pesniška in pisateljska pot končala, za zdaj. Kakšna pa je tvoja izkušnja iz otroštva?
Tudi jaz sem ena izmed teh ustvarjalcev, ki so začeli že zgodaj. Dejansko sem začela ustvarjati takoj, ko sem se naučila pisati. Najprej pesmice, tako kot ti, pozneje pa tudi zgodbe. Vedno sem pisala, nisem doživela kakšne prekinitve, mogoče me to še čaka, hahaha. V osnovni šoli sem menda napisala tudi nekaj dramskih besedil, ki smo jih s sošolci uprizorili pred starši. To so mi povedale moje takratne učiteljice, jaz se sploh ne spominjam. Vem pa, da sem bila pobudnica za ustanovitev dveh šolskih časopisov. Seveda sem sebe postavila in okoli sebe zbrala celo ekipo, s katero smo časopisa izdajali, dokler nas navdušenje ni minilo. Skratka, vedno sem migala v tej smeri. Je pa res, da sem eno dolgo obdobje med otroškimi pesmicami in zgodbami ter Onino zgodbo svoje pisanje skrivala.
Do sedaj sem prebrala tvojo uspešnico Hotel Lavanda, na moji knjižni polici pa čakata še drugi del tega romana in Siva dama. Večinoma lahko tvoje romane štejemo v žanr romanc, ima pa vsaj Hotel Lavanda tudi nek skrivnosten, akcijski pridih. Kateri je tvoj najljubši žanr kar se tiče branja in ali bi se preizkusila tudi v pisanju kakšnega drugega žanra, npr. kriminalk?
Res je, rada se igram z žanri. Nekako se mi zdi dolgočasno, če se vse odvija samo okrog ene ljubezenske zgodbe. Življenje je veliko več od tega, koga ljubimo in kdo ljubi nas. Berem zelo raznolike knjige, dejansko vse po vrsti, od psiholoških do t. i. »new aga«, med fikcijo pa padam na srčne knjige, takšne z žmohtom, ne glede na to, v kateri žanr sodijo ali ne sodijo. Če se že moram odločiti za žanr, se bolj kot nad kriminalkami navdušujem nad fantazijo. Sem pač tudi jaz generacija Harryja Potterja! Pravijo, da pišeš tisto, kar največ bereš, zato ni rečeno, da se ne bodo lepega dne v mojih knjigah začele pojavljati čarovnice z udomačenimi zmaji.
V romanu Hotel Lavanda spremljamo zgodbo Valentine, ki od neznanega sorodnika podeduje zapuščen hotel v Provansi, se preseli tja in ga začne urejati. Po tvojem instagram profilu sodeč si tudi strastna ljubiteljica potovanj. Pred kratkim si nas navdušila s serijo zgodb o tvoji izkušnji iz Ugande. Kam vse si že potovala? Katero potovanje ti je najbolj ostalo v spominu in zakaj? Kam pa bi imela željo potovati, ko bo to spet mogoče?
Potovanja so moja »novejša« strast. To je nekaj, kar sem si – podobno kot Valentina – od nekdaj želela početi, pa sem bila vedno preveč prestrašena in polna izgovorov. Izven Evrope sem bila v New Yorku, na Japonskem, na Kubi in po Afriki (trip po Namibiji, Bocvani in Zimbabveju ter trije meseci Ugande). Vsako potovanje ti ogromno da, nikoli ne prideš nazaj isti. Če drugega ne, se zaradi spremenjene lokacije lahko na svoje življenje ozreš iz druge perspektive, kot da nanj gledaš od zunaj. In potem vidiš stvari, ki jih iz dneva v dan, ko samo živiš na nekem avtopilotu, nikakor ne opaziš. Ampak če moram izbrati eno potovanje, ki mi je največ dalo, to ni bilo neko eksotično potovanje v daljne dežele, temveč zgolj počitnice v Grčiji, na Kreti. Takrat je bilo prvič, da sem šla nekam čisto sama, česar me je bilo prej vedno strah. Da bi premagala strah, sem šla zanalašč iz cone udobja in rezultat je bil o-moj-bog-izjemen, zares, po tem potovanju sem čutila, da je moja osebnost dobila čisto eno novo širino. Ko bo spet mogoče, si v bistvu najbolj želim iti na Škotsko, na obisk k bratu, ker ga pogrešam, potem pa bodo spet na vrsti kakšne daljše poti. Na mojem seznamu je itak praktično cel svet, tako da se bom odločila po trenutnem navdihu. Zna biti, da bom nazadnje spet pristala na afriški celini ...
Septembra je izšla tvoja četrta knjiga. Prej si se preizkusila še v pisanju kratkih zgodb. Kakšni so tvoji načrti za prihodnost? Se pripravlja kaj novega?
O ja ja, seveda se pripravlja, vendar se tako kot dober pasulj kuha počasi, hahaha. Ker so dobre stvari vedno tri, seveda ne morem pustiti, da ima serija Hotel Lavanda samo dva dela. Pride še trojka, to je v načrtu najprej, potem pa novim izzivom naproti. Načrtujejo se tudi še kakšni novi formati že obstoječih knjig, Siva dama je že lani dobila zvočno knjigo, za Hotel Lavanda je to še v načrtu.
Nekaj tednov nazaj sem na svojih socialnih omrežjih naredila nekakšno akcijo podpore slovenskim avtorjem, kjer sem zbrala predloge; svoje lastne in predloge mojih sledilcev, branja slovenskih avtorjev. Ugotovila sem, da je takšnih knjig ogromno, res veliko pa jih je izdanih v samozaložbi. Tudi ti si se odločila izdati svoje romane v samozaložbi. Kaj je botrovalo tvoji odločitvi?
Res je. V slovenskem založništvu se žal ne obrača veliko denarja, kot se je morda to dogajalo v zlati dobi devetdesetih let. Slišala sem, da se je takrat našel celo kak založnik, ki je imel svojo jahto, kar mi je danes čisto nepredstavljivo, hahaha. Pri svojem delu srečam precej ljudi, ki se ukvarjajo (tudi) s pisanjem, in večinoma sanjajo, da bodo izdani pri založbi. Če jim uspe, ugotovijo, kako majhen izkupiček pripade avtorju, pa čeprav brez njega ne bi bilo knjige. Pa ne zato ker bi založniki mastno služili, temveč zato, ker si največji kos odreže prodajalec (no, in zato, ker pogača že itak ni prav velika). Če si avtor želi boljšega odziva trga, se mora, tudi če je izdan pri založbi, precej dobro angažirati pri promociji. In če se mora za prodajo tako močno truditi, je vseeno – oz. celo bolj smiselno –, če v projekt vloži svoja sredstva in v celoti žanje sadove svojega dela.
Sama sem se že pri prvi knjigi spogledovala s samozaložbo, pa niti ne toliko s finančnega vidika kot zato, ker me celoten proces nastajanja knjige veseli skoraj enako kot pisanje samo. Tudi moja magistrska naloga je bila s področja samozaložništva in moram reči, da me je vse od njenega pisanja naprej zanimalo, kako bi bilo, če bi vso teorijo preizkusila tudi v praksi. Pač firbec me je matral, kam lahko vse to pripeljem sama. Hotel Lavanda je sicer prvič izšel pri založbi, ampak ker sem bila pri isti založbi zaposlena, so mi dovolili, da veliko naredim sama, od priprave za tisk do zasnove naslovnice in na koncu marketinga. Vzredili so kačo na prsih, ker jim naslednjih knjig sploh nisem več ponudila, ampak sem jih izdala sama. No, saj so razumeli, upam, hahaha.
Enako vprašanje sem zastavila že Jaki Tomcu, pa me zanima še tvoje mnenje. Zdi se mi, da z možnostjo samozaložbe lahko izda knjigo vsak, ki ima dovolj sredstev za finančni vložek v to. Ne glede na to, da vsekakor finančni vložek ni zanemarljiv, pa kljub temu dobim včasih občutek, da se izda več knjig, kot jih tržišče lahko sprejme in, da je morda pri kateri od njih tudi kvaliteta vprašljiva. Kakšno je tvoje mnenje o tem? Se ti zdi, da bi morali biti v prvi vrsti avtorji bolj kritični do izdelkov, ki jih pošljejo na trg in na drugi strani tudi njihovi bralci? Si se sama kdaj spopadala z dvomom ali neko knjigo izdati ali ne?
Ja, to je vprašanje, ki se ne pojavlja samo v slovenskem, ampak tudi v svetovnem samozaložništvu. S pomočjo e-knjige in digitalnega tiska je izdaja knjige postala tako dostopna in poceni, da lahko vsak izda, kar koli mu pade na pamet. Tako kot lahko vsak na družbenih omrežjih objavi čisto vsako laž ali resnico. Časi so takšni, da se je skoraj preveč preprosto izogniti strokovnim in uredniškim sitom, zato je še posebej pomembno, da smo bralci na koncu verige kritični pri ločevanju zrnja od plev.
To, da bodo avtorji bolj kritični do svojih izdelkov, je bolj utopija kot ne, ker je avtorski ego pač nekaj, kar bi lahko uvedli že kot termin, hahaha. Vsekakor pa bi morali dati ego ob stran in vedno poskrbeti za vse korake in strokovne sodelavce, ki so pri nastajanju knjige potrebni. Ko me kak samozaložnik kdaj prosi za nasvet, vedno tisočkrat poudarim, da naj ne izpušča korakov, da naj vloži v lektorja in da naj vloži v dobrega oblikovalca, ker smo samozaložniki že tako na dovolj slabem glasu. Pa ne vedno po pravici, ker obstajajo samozaložniške knjige, ki so zelo kvalitetno narejene, in na drugi strani obstajajo tudi knjige iz (celo velikih!) založb, ki so preskočile lektorja in so zato polne tipkarskih ter slovničnih napak.
Kar se tiče dvomov, pa – vedno po malem dvomim. Mislim, da je Brina Svit v nekem intervjuju dejala, da je to pač lastnost pisateljev, da vedno dvomimo. Najhuje je bilo prvič, pred prvim izidom Hotela Lavanda, ko sem bila bolj ali manj prepričana, da je knjiga – oprosti besedi – navadno sranje in da je ne bom nikoli nikomur pokazala. No, potem sem zbrala pogum in rokopis poslala prijateljici Maji ter jo prosila za mnenje. Še isti večer je začela brati in jo je prebrala čez noč, potem pa me je skoraj nadrla, češ da to pa resno MORAM objaviti. Od takrat naprej vsako knjigo pred izidom vedno dam v branje zaupanja vrednim sorodnicam in sorodnikom, prijateljem in prijateljicam in potem na podlagi njihovih mnenj naredim popravke. Seveda je dotična prijateljica Maja vedno med prvimi bralci.
Vsekakor pa bi tudi jaz lahko najela kakega strokovnega sodelavca več, ker je vedno dobro, če gredo čez tvoje besede vsaj še ene natančne oči. To je v načrtu za prihodnost.
Kakšen se ti zdi na splošno odnos Slovencev do domačih avtorjev? Jih dovolj poznamo in beremo, ali pa že v osnovi raje posežemo po tujih? Meni se zdi, da dokler ne začneš načrtno brskat, komaj prideš v stik z domačimi avtorji.
Drži, da se moramo slovenski avtorji malo bolj boriti za naše bralce kot prevodna literatura, ampak tu zagotovo nimam pravice soditi, ker dokler nisem začela izdajati knjig, sama nisem bila nič boljša. Po mojih ugibanjih je to posledica celotnega založniškega sistema, ki že predolgo daje prednost bodisi prevodom bodisi avtorjem, ki so blizu zgolj peščici ljudi. Tu in tam se najde kakšna svetla zvezda, ki je osvojila tako ljudi kot založbe, dober primer v zadnjem času je recimo Tadej Golob. Založba Goga se je z njim odločila kultivirati kriminalni žanr slovenskega avtorja in po moji oceni se ji to zelo dobro obrestuje.
V oblikovanje in utrjevanje blagovne znamke slovenskega avtorja je treba vložiti več, verjetno se tega založbe zato tako otepajo, ampak ko to storiš in si enkrat na konju, se ti po mojem naložba bogato povrne. Slovenski bralci smo zvesti in čeprav smo sprva nezaupljivi, bomo, ko odkrijemo nekaj, kar nam je všeč – in še prav posebej če gre za izdelek našega rojaka – to tudi trdno in z vsem srcem podpirali.
Si kdaj pomislila, da bi poskusila tudi s prebojem na tuje tržišče?
Seveda, verjetno vsak avtor išče načine, kako preseči majhnost slovenskega trga, in tujina se zdi logična izbira. Ni pa tako preprosto, kot se sliši. Če hočeš, da ti uspe, se moraš tega pametno lotiti, kar s seboj prinese veliko brskanja, raziskovanja, iskanja pravih ljudi v krajih in na trgih, ki jih ne poznaš. Ne glede na vse priprave narediš veliko napak in tako kot sicer v življenju kdaj tudi zaupaš napačnemu.
Pred časom sem se na idejo o tujini zelo obešala, dajala sem ji preveliko pomembnost. Zdaj na to gledam malo drugače, vse jemljem kot pot in kot lekcijo. Če bom kdaj prišla v tujino, prav, če ne bom prišla, pa bo tudi prav. Važno je tisto, kar se bom na poti naučila.
In mimogrede, tudi v Sloveniji je še veliko neizkoriščenega potenciala. Zares ni nujno, da ustvarjalci takoj začnemo hlastati po tujini. Tukaj, v naši mali lepi deželi imamo toliko srčnih bralk in bralcev, ki nas zvesto in z vsem srcem podpirajo, nam pa se cedijo sline po nekakšni imaginarni slavi in denarju. Nikoli ne smemo pozabiti, od kod prihajamo in kdo so ljudje, ki so nas na svojih rokah dvignili v nebo. Cheesy, vem, ampak to so stvari, ki se mi zdijo pomembne.
Kakšna se ti zdi slovenska kultura branja? Sama sem odkar se bolj ukvarjam s pisanjem bloga, obkrožena večinoma z bralci in imam morda preveč rožnat pogled na situacijo. Zdi se mi namreč, da ljudje morda tudi zaradi epidemije in odsotnosti drugih možnosti za preživljanje prostega časa, vendarle raje posežejo po knjigah. Kako ti vidiš situacijo glede branja v naši državi?
Tudi jaz ne vidim prav dosti čez knjigo, ki jo berem, tako da razumem, kaj misliš! Moji prijatelji vsi berejo in (vsaj odkar me poznajo), tudi kupujejo knjige, hahaha. Vem pa, da to ni reprezentativen vzorec, saj so se časi spremenili. Menda danes beremo celo več kot nekoč, ker beremo stvari na spletu in na družbenih omrežjih, preberemo pa manj knjig. Malo sem se zamislila tudi ob besedah Darka Đurića, ki je v intervjuju z Vesno Milek rekel, da na šolah vedno vpraša, ali kdo pozna Vinetouja, in da tista dva, ki dvigneta roko, ostali ponavadi označijo za piflarja. Ne vem, ali sem od nekdaj živela v pravljici ali pa je bilo v naših šolskih časih branje precej bolj moderno? No, sem pa vesela, da vas je vse več knjižnih blogerk, ki skrbite za to, da ena tako retro stvar, kot je knjiga, spet najde pot do mladih.
Kakšne pa so tvoje bralne navade? Veliko bereš? Je tvoja izbira fizična knjiga ali e-knjiga? Koliko knjig imaš v svoji domači zbirki?
Berem kar redno, skoraj vsak večer pred spanjem, imam pa grdo navado, da berem kakšnih šest knjig hkrati, zaradi česar traja sto let, preden katero dokončam. Kaj morem, če sem pa vsak dan drugače razpoložena. Imam kindle in berem tudi e-knjige, vendar so mojemu srcu bližje fizične knjige. Tiskana knjiga se mi zdi čisto drugačna izkušnja kot elektronska, čeprav vidim tudi veliko prednosti slednje. Hahaha, knjig sicer nimam navade šteti, ampak sem jih šla okvirno preštet prav zate. Samo mojih, torej tistih, ki sem jih kupila sama in so čisto samo moje, je okrog dvesto, s tem da zbirko redno krčim in knjige podarjam dalje. Zbirke cele družine pa rajši ne bom preštevala, ker govoriva o OGROMNIH cifrah.
Na koncu še najbolj nemogoče vprašanje za vse strastne bralce: katere so tvoje najljubše knjige?
Ja, Ajda, to vprašanje je pa res nemogoče. Vedno ko odgovarjam na kaj takega, se potem še post scriptum obremenjujem s tem, da sem pozabila na kakšno zares dobro knjigo in sem ji s tem naredila krivico. Ampak naj poskusim. Zelo rada priporočam in podarjam Štirideset pravil ljubezni (Elif Shafak), iz dveh razlogov: ker mi je všeč pisanje Elif Shafak in ker obožujem modrosti sufijskega misleca Rumija. Gre za roman, ki ga lahko bereš kot literarno delo ali pa kot duhovni vodnik. Nekaj podobnega je legendarni Alkimist Paula Coelha. Med fantazijskimi deli itak obožujem (nedokončano) serijo Pesem ledu in ognja Georga R. R. Martina v odličnem prevodu Boštjana Gorenca in novejšo serijo Zrcalka avtorice Christelle Dabos v enako odličnem prevodu Žive Čebulj. Tudi temačna, a slikovito pravljična dela letos preminulega Carlosa Ruiza Zafona so zame poezija. Med romancami imam rada bodisi fatalne zgodbe (Ob tebi, Jojo Moyes) bodisi zgodbe s samostojnimi junakinjami, ki imajo v življenju še kaj drugega kot hudega tipa (čeprav naslov namiguje na vse prej kot to, je takšna zame Seksi Sosed, Alice Clayton), ali pa skrivnostne zgodbe z nepričakovanimi preobrati (recimo Moški, ki ni poklical, Rosie Walsh). Všeč mi je tudi pravljično pisanje z navdihujočo moralno noto Cecelie Ahern. Med deli z umetniško vrednostjo pa je brez dvoma na prestolu Stefan Zweig. Vse, kar je napisal, je zame vrhunsko in dovršeno, brez vsakršnega odvečnega balasta. Res je bil izjemen pisatelj.
Najlepša hvala Sabini za čas, ki si ga je vzela zame. Več o njej lahko izveste na spodnji povezavi, kjer lahko kupite tudi njene knjige.
LP Ajda