• Ajda

Recenzija: Čefurji raus!

Knjigo Gorana Vojnovića so prebrali že vsi in njihove mame, samo jaz še ne. Na maturi jo je imel brat, zato je knjiga doma že kar nekaj časa. Naključje je hotelo, da sem pozabila knjigo, ki sem jo trenutno brala v službi in sem pobrskala po domači knjižni polici, med knjigami, ki jih še nisem preselila. In edina, ki me je pritegnila v tistem trenutku je bila Čefurji raus! Začela sem jo brati in jo naslednji dan dokončala. Knjiga sicer ni kdo ve kako dolga, tudi bere se hitro, a me je povsem pretresla.


Knjiga št. 18/70

Goran Vojnović - Čefurji raus!

Ocena: 5/5

Knjiga govori o Marku Đorđiću, ki odrašča na ljubljanskih Fužinah v tipični čefurski družini. Sooča se z vsemi težavami, ki jih doživljajo vsi čefurji njegovih let in opisuje življenje v takšni družbi. Zdi se, kot da so Fužine republika v malem. Kot da se tam živi drugačno življenje, z drugačno kulturo, z drugačnimi pravili in zakonitostmi. In najbrž se. Vojnović se v svoji knjigi ne zatakne pri kulturnih stereotipih, niti se z njimi ne ukvarja preveč. Skozi kratka poglavja opisuje tipično življenje najstnika, ki se je rodil v družini izseljencev iz držav bivše Jugoslavije.


Knjiga je pisana v jeziku, ki je nekakšen konglomerat slovenščine, bosanskega jezika in velike mere kletvic. Sprva so me kletvice kar malo zmotile, oziroma jih je bilo tako veliko, da sem imela občutek, kot bi mi kdo v obraz pljusknil vedro mrzle vode. Ko sem po prvem "šoku" zadihala in se navadila na izrazoslovje, pa sem ugotovila, da je tudi uporaba kletvic tam s točno določenim namenom. Nisem noben čistun, ki bi bil proti kletvicam in tudi sama sem kriva uporabe le teh v zasebnem življenju, je pa res, da jih v literaturi po navadi ni veliko in je ta sprememba res opazna. In tako kot z uporabo kletvic je knjiga brutalno direktna tudi z vsem ostalim. Avtor življenja na Fužinah ne olepšuje, hkrati pa iz glavnega junaka ne dela žrtve, čeprav v marsikaterem pogledu tako Marko, kot tudi njegovi starši, žrtve definitivno so.


Skozi vsakodnevno dogajanje v blokovskem naselju opazujemo tiste drobne krivice, ki se pripadnikom te subkulture dogajajo vsakodnevno, na vsakem koraku. Izven vprašanja nacionalizma, se krivice dogajajo že v osnovni celici družbe - v družini, kjer ni ne pogovora, ne izkazovanja ljubezni na način, kot bi ga morda odraščajoč mladostnik potreboval. Marko v najtežjih trenutkih ne dobi razumevanja in podpore, odziv na težave pa je velikokrat molk, ki je za mladostnika veliko bolj mučen, kot bi bila klofuta ali pa glasen prepir. Mladostniških težav se mnogokrat ne rešuje, ali pa se rešujejo na napačen način. Mladostniki s tem ne pridobijo občutka za pravico, ki se jim že v tem pogledu v družini sami velikokrat izmika. Zaradi tega so vajeni tudi sami pravico iskati na neprimeren način, največkrat z nasiljem.


Presunil me je tudi opis vrednot, ki so v takšnih družinah precej drugačne kot pa v tipično slovenskih. Avtor opisuje, kako je očetu Marka Đorđića najpomembneje, da bo sin dober športnik. Zdi se, kot da s tem skozi njega izživlja neke lastne neizživete sanje. Tudi oče Radovan je sam žrtev sistema, ki ga je prisilil v selitev v drugo državo in opustitev svojih lastnih sanj, s tem pa določene frustracije prenaša tudi na sina. Opaziti je tudi to, da izobrazba pri teh družinah ni prevelika vrednota, saj je že indoktrinirana ideja, da "čefurji" ne bodo mogli posegati po kakšnih boljših delovnih mestih. Mladim je življenjska pot že skorajda do potankosti zarisana in, ko opazujejo svoje starše, lahko praktično vidijo pred seboj svojo lastno prihodnost. Morda se marsikomu zdi, da ni tako hudo, da se morda malce pretirava, a iz lastnih izkušenj vam lahko povem, da mora nekdo, ki izhaja iz takšne družine, s tako malo podpore, porabiti 200% truda in energije za enak rezultat. To sem lahko opazovala na primerih sošolcev v srednji šoli, ki so bili vedno krivi za vse, vedno prvi na tapeti, obravnavani drugače. Res je, da so se velikokrat tudi obnašali drugače, govorili drugače, bili bolj neotesani, a če dobro pomislim, je bilo to obnašanje enako kot obnašanje mladostnikov v knjigi. Drugačno ni moglo biti, saj je bil tak edini zgled, ki so ga imeli v družini. Enako opažam zdaj z druge strani pri nekaterih učencih, ki prav tako doma nimajo nobene podpore glede izobraževanja. Izobrazba ni nobena vrednota, večinoma je važno le, da ne pride otrok v spor z roko zakona. Če otrok in mladostnik doma vidi, da njegov trud v šoli ni vreden praktično nič ali pa zelo malo, nikakor ne moremo pričakovati, da bo v šoli uspešen.


Poleg tega pa je problem tudi na drugi strani - v celotni družbi in šolskem sistemu, ki pa nasprotno akademskim znanjem posveča preveč pozornosti in jim daje preveliko vrednost. Za to izjavo stojim tudi s strokovnega stališča. Kot specialna in rehabilitacijska pedagoginja zagovarjam, da se pri vsakem otroku najde močno področje, ki pa ni nujno v skladu z učnim načrtom. Zavedati se moramo, da so naše osnovne šole dokaj zahtevne, učenci pa se učijo mnogo stvari, ki so za splošno razgledanost seveda pomembne, a jim morda kasneje na poklicni poti ne bodo koristile. In že na instagramu sem ob objavi spodnjega citata povedala tole zgodbo. V osnovni šoli je učiteljica zgodovine večkrat povedala, da je učila nekega fanta, ki mu zgodovina nikakor ni šla. Grozil mu je popravni izpit in najbrž bi ga opravil le s težavo. Fant pa je sanjal, da bi postal avtomehanik. Nekega dne je tej isti učiteljici na parkirišču nagajal avto, ki nikakor ni vžgal. Fant je pristopil in v kratkem času avto tudi popravil. Učiteljica je opazila ta neverjeten talent in spoznala, da temu dotičnemu fantu zgodovina nikoli več v življenju ne bo kaj preveč koristila in je nesmiselno, da stoji med njim in njegovimi sanjami. S skupnimi močmi sta fantu nekako pridobila tisto pozitivno oceno in danes je možakar uspešen in srčen avtomehanik. Ne zagovarjam, da se gleda čez prste in podarja pozitivne ocene, vsekakor pa zagovarjam to, da se človeka obravnava celostno in ne le skozi kolesje šolskega sistema. V zadnjem času je vse prevečkrat vrednota izobrazba samo za voljo izobrazbe. Moraš na faks, moraš bit to in ono, tudi če tega v življenju ne boš delal. Jaz pa trdim, da bi raje videla dobrega peka, mehanika, zidarja, trgovca, kot pa nezadovoljnega človeka z neuporabno diplomo v žepu in sovraštvom do šolskega sistema. Zato se povsem strinjam s spodnjim citatom. Vsak je nadarjen za nekaj in tudi Markoti Đorđići tega sveta imajo talente in si zaslužijo okolje, doma in v šoli, ki bo dovolj spodbudno, da jih bodo lahko izživeli.

Po branju knjige sem poslušala pogovor z Goranom Vojnovićem na Valu 202 in še spletni dogodek, ki ga je organiziral Kosovelov dom v Sežani. Goran je res izredno simpatičen človek, poleg tega pa tudi izjemno realen. Zastavila sem mu vprašanje, če tudi on meni, da mora nekdo, ki izhaja iz "čefurskega" okolja kakršno je opisano v knjigi, za enak dosežek porabiti občutno več truda in energije. Všeč mi je bil njegov odgovor, saj je priznal, da sta njegova starša malce netipična in se ne mora primerjati z Markom Đorđićem, saj je bilo njegovo okolje vsekakor bolj vzpodbudno. Se pa strinja, da so ti otroci in mladostniki vsekakor depriviligirani v tem smislu, da se morajo neprimerljivo bolj dokazati. Ali na to bolj vpliva okolje, ki jih ne sprejema, ali družinska situacija, ki ni dovolj vzpodbudna - o tem je težko soditi.


Poleg zgoraj napisanega pa me je prizadelo še eno dejstvo, ki pa ga tudi poznam. Sama res ne izbiram prijateljev glede na narodnost, raso, spol... in sem tudi odprta za razne pogovore in večkrat sem vprašala potomce priseljencev iz držav bivše Jugoslavije, npr. generacijo Marka Đorđića, če bi se vrnili v Bosno (ali katero drugo od držav bivše Juge), kamor se (kakor Marko) vsi radi vračajo na dopust. In mislim, da so vsi brez izjeme rekli ne. Podobno kot je opisano v knjigi, tudi oni čutijo, da tja kljub vsemu ne spadajo več. Da tisti način življenja ustreza za tistih nekaj dni, tednov, nato pa se v svoji nekdanji domovini počutijo tujce. In to mi je najbolj žalostno. Ta občutek, da istočasno pripadaš dvema narodoma in nobenemu.


To ni knjiga, ki bi imela namen, da se nam "čefurji" zasmilijo, da jih pomilujemo, da bi jim skušali pomagati. To je le surov vpogled v življenje sodržavljanov, na katere hote ali nehote skoraj vsak od nas kdaj gleda zviška. Na državljane, ki so kljub vsemu enakovredni člani naše družbe, predvsem pa nepogrešljivi sodelavci, uslužbenci, prijatelji, sosedje. So tako kot pri vseh ljudeh tudi med njimi dobri in slabi, zato bi bilo prav, da jih sodimo le po tem. Ne pa po trdoti L-ja in mehkobi Ć-ja.


LP Ajda


PS: O mehkem Ć bi lahko marsikaj napisala tudi iz osebne izkušnje, saj je moj priimek zapuščina dedka, ki je bil Srb. Tudi sama sem bila kdaj ozmerjana s čefurko, občasno pa tudi prejela očitke, da ne spoštujem svojega porekla. Ki ga sicer spoštujem, a do njega nimam odnosa, saj je dedek v Sloveniji živel od svojega 20. leta dalje, babica je že Slovenka in tako niti moj oče ni več imel stika s Srbijo, kaj šele jaz. Ne govorim jezika, nikoli nisem bila tam in res nimam odnosa do te države. Odraščala sem najprej v bloku v Črnučah, na klopcah in igriščih, kot Marko Đorđić in sem dobila nemalo vpogleda v takšen način življenja, a nato smo se preselili in sem odtlej odraščala v tipično Slovenskem podeželskem okolju. Tudi zaradi tega ne morem in ne smem na knjigo aplicirati osebnih izkušenj, ker jih nimam.

41 views0 comments

Recent Posts

See All

© 2023 by Salt & Pepper. Proudly created with Wix.com

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now