Risoroman Bezimena sem pred nekaj dnevi naročila pri VigeVageKnjige in mojo pozornost je pritegnil takoj, ko sem odprla paket. Na založbi so me opozorili, da je za začetnika (kar jaz v tem žanru zagotovo sem) delo kar zahtevno, predvsem pa je zahtevna tematika. Kljub vsemu sem se odločila za nakup in ni mi žal, čeprav je delo v meni sprožilo celo paleto čustev - od navdušenja in občudovanja pa vse do razočaranja, jeze in gnusa.
Knjiga št. 9/70
Nina Bunjevac - Bezimena
Ocena: 5/5
Nina Bunjevac; kanadska avtorica jugoslovanskega porekla je v noirovskem risoromanu poustvarila mit o Artemidi in Siproitu. V originalu Artemida Siproita, ki jo opazuje pri kopanju, za kazen spremeni v žensko. V Bezimeni pa se zgodi ravno obratno; ženska je za kazen spremenjena v moškega, ki pa je od malih nog očiten spolni delikvent. Njegovo stanje se stopnjuje do te mere, da se popolnoma odmakne od realnosti in svojih fantazij ne nadzoruje več.
Knjiga je izredno nazorna kar se tiče upodobitve spolnosti, zato morda ni primerna za tiste, ki so na tematiko spolnosti in spolne zlorabe občutljivi. Vsekakor pa je močna in čeprav na svojih 224 straneh ne uporabi veliko besedila, je izredno pomenljiva in zgovorna. S svojim pripisom na koncu dela avtorica poda tudi lastno izkušnjo zlorabe in priznam, da me delo vsekakor ni pustilo hladne. Vsaka ilustracija (vse so izredno dodelane in polne podrobnosti) zadane točno tja kamor je imela namen zadeti in po prvem malce hitrejšem branju, sem se morala s knjigo še enkrat usesti za daljši čas, da sem lahko dojela vse kar želi povedati.
Zelo mi je žal, da nimam več znanja s področja likovne umetnosti, da bi lahko bolje pokomentirala tudi ta del risoromana, saj se mi zdi nujno omenite tudi čudovite ilustracije. Vsi, ki sem jim knjigo pokazala, so bili šokirani nad neposrednostjo ilustracij, predvsem pa nad izjemno sposobnostjo upodabljanja čustev in misli naših junakov. Ilustracije so umetnina same po sebi, skupaj z zgodbo pa res zadenejo točno tja, kamor morajo.
Pri tem delu pa sem naletela tudi na vprašanje, ki se najbrž poraja še marsikomu. Sama npr. na svoj seznam prebranih knjig v določenem letu ne štejem otroških knjig, ki so krajše od 100 strani, prav tako ne zvočnih knjig. Bezimena ima sicer kot že rečeno 224 strani, a besedila je v njej precej malo. Veliko manj, kot v tipičnih risoromanih. Samega branja je torej veliko manj, kot prejemanja informacij skozi druge, vizualne tokove. Ne glede na vse mi je knjiga vzela nekaj ur časa, saj sem jo predelala dvakrat in res podrobno. Vseeno nisem vedela, ali bi jo sploh štela na seznam prebranih. Nato pa sem pomislila na prispevek založbe VigeVageKnjige za rubriko Založbe se predstavijo. V njej so omenili, da bi si želeli, da bi strip oziroma risoroman dobil enakovredno mesto med žanri in, če dobro pomislim, je od nekdaj odrinjen nekam na rob, označen za manj vrednega. Tudi v pogovoru s sodelavkami sem večkrat slišala, da so bile knjižničarke in učiteljice nezadovoljne, če je otrok rad bral stripe. To se mi zdi povsem absurdno, saj je strip le ena od zvrsti, ki lahko razvija različne sposobnosti; med drugim tudi povezovanje prebranega z videnim na ilustracijah in ustvarjanje neke realnosti, ki jo ves ta skupek informacij poda. Poleg tega se moramo zavedati, da je predvsem pri otrocih, pa včasih tudi pri odraslih) res pomembno, da branje najprej vzljubijo. Slišala sem mnogo zgodb, kako je otrok začel brati stripe in iz njih nadaljeval na druge literarne zvrsti. Mar ni to čudovito? Strip je vsekakor zvrst, ki lahko služi kot odlična odskočna deska za nadaljnje bralne dogodivščine. Zanimivo pa je, kako so mene vse predhodne bralne izkušnje šele zdaj pripeljale do stripa.
Pogovor z založbo ViheVageKnjige si lahko preberete tule: https://www.ajdanaklada.com/post-1/zalo%C5%BEbe-se-predstavijo-vigevageknjige
risoroman (katerega odlikuje tudi odličen tisk in vezava - tudi to je pomembno omeniti) pa lahko naročite tule: https://vigevageknjige.org/knjigarna/bezimena.
LP Ajda