Zgodovinski roman Podzemna železnica me je na polici čakal nekaj mesecev, saj sem o njem slišala toliko pohval, da sem ga enostavno morala vzeti v roke. Kljub vsemu pa se mi zdi, da moraš biti za takšno literaturo v nekakšno "pravi" psihični in bralni kondiciji, saj takšno branje vsekakor ni lahkotno in tako malo za zraven. Roman sem začela brati v začetku meseca februarja, se mučila nekje do stote strani in naposled pomahala z belo zastavico. Konec meseca, med dopustom, pa sem roman vseeno ponovno vzela v roke in ga do konca prebrala praktično v enem dihu. Vedno sem zagovornik miselnosti, da moraš biti za knjige pač pripravljen, biti pravilno razpoložen... in ta roman je vsekakor še en dokaz, da to stoprocentno drži. Svoje pa govori tudi dejstvo, da sem za pisanje te recenzije potrebovala dva tedna. Tudi na to moraš biti pripravljen in tudi za to prav razpoložen, da knjigi ne narediš krivice.
Knjiga št. 14/70
Colson Whitehead - Podzemna železnica
Ocena: 5/5
Podzemna železnica pripoveduje o Cori; mladi sužnji, ki dela na plantaži bombaža v Georgii. Skozi pripoved spoznamo zgodbo Corine babice Ajarry, ki je bila prva generacija sužnjev prepeljana iz Afrike, Corine mame Mabel, ki je uspešno pobegnila s plantaže in še številnih drugih likov, ki dajo imena in obraze brezmejni množici žalostnih usod, ujetih v vezi suženjstva v ZDA. V družbi novega sužnja Caesarja, Cora s podzemno železnico, skrivnim sistemom podzemnih železniških rovov, pobegne na sever. Že tako tvegana pot se dodatno zalomi, ko v obračunu z lovci na sužnje ubijeta mladega fanta. Jima bo uspelo zbežati za svobodo? Je svoboda sploh realistično pričakovanje za temnopolte v tistem času?
Prva stvar, ki bi jo povedala o svoji bralni izkušnji je: Google. Ob tej knjigi sem ogromno brskala po internetu; o suženjstvu, o Podzemni železnici, o marsičem iz knjige (ne bom navajala konkretnih informacij, da vam ne pokvarim bralne izkušnje), saj me je nadvse zanimalo kaj od napisanega je bilo res, oziroma bazira na resničnih dejstvih. Podzemna železnica je dejansko delovala in zgodb, kakršna je Corina, je bilo skozi zgodovino veliko, preveč. Je pa res, da je bilo Podzemna železnica le ime za poti, ki so služile organiziranemu reševanju sužnjev v druge zvezne države in preko meja ZDA, v kraje, ki so bili za sužnje in temnopolte na splošno prijaznejši. Ni obstajala ne podzemna železnica, niti železnica kot taka. To ime so izbrali zato, ker so se ljudje, ki so ušli prek tega sistema, praktično udrli v tla. Podzemna železnica ni imela nikoli organiziranega vodenja, zemljevidov, napisanih pravil. Vse je delovalo le na principu od ust do ust in na ta način se je organizacija tudi obdržala toliko časa, kot se je.
Kljub očitnemu vsebinskemu odmiku od realnosti, se mi ne zdi nič narobe, da je avtor Podzemni železnici dal dejansko fizično podobo, otipljive tire in postaje, sprevodnike in strojevodje, saj smo bralci na ta način lažje doumeli težo nevarnosti in tveganja, ki so ga sprejeli vsi vpleteni v ta sistem; tako pobegli sužnji, kot tudi ljudje, ki so jim pomagali. Roman je v svojem slogu krut in direkten. Grozljive, na trenutke morbidne dogodke navaja na nekakšen kliničen, hladen način. Speštali so mu glavo. Pika. Nikjer ni krvi, ki bi špricala, ni pretiranega opisovanja, ni pretiravanja v opisovanju krvavih prizorov. Le navajanje golih dejstev, kar še sploh da bralcu res grozljiv občutek, kako uboj temnopoltega sužnja dejansko ni pomenil več, kot pa, če si ubil komarja, ki ti je šel na živce.
Na mojem Instagram profilu se je po objavi kratkega mnenja razvnela debata o banaliziranju določenih zgodovinskih tem, grozot... Tudi sama sem se morala strinjati, da se določene teme res banalizirajo, a zdi se mi, da suženjstvo kot tako še ni tako izpeto v literaturi, kot pa je npr. holokavst in druga svetovna vojna na splošno. Zdi se mi, da nobena tema ne bi mogla biti izpeta, banalizirana, pretirano obravnavana, dokler bi bila obravnavana vedno kvalitetno, vsekakor pa je ob tako veliki količini literature na neko tematiko enostavno nemogoče pričakovati, da bo celoten izbor knjig enako kvaliteten. Npr. na temo druge svetovne vojne sem sama prebrala roman Vsa ta nevidna svetloba, nisem pa se še lotila nobene knjige v stilu Tetovator iz Auschwitza in podobno. Zgolj zato, ker je te ponudbe tako veliko, da ne vem česa bi se lotila, da me ne bi knjiga razočarala in mi zagrenila celotnega žanra. Kar se tiče tematike suženjstva mi niti ni znano, da bi bila ponudba tako zelo obširna kot pri drugi svetovni vojni, ali pa se doslej enostavno nisem toliko zanimala za to temo, da bi tovrstne romane opazila.
Kljub vsemu, če je tema banalizirana ali ne, je roman odličen in to je praktično vse, kar me je pri branju tudi zanimalo. Napisan je na način s katerim se oddalji od ideologij. Seveda obsodi kruto ravnanje s sužnji, a ne vsiljuje bralcu nobenih mnenj ali rasnih vprašanj; navaja dejstva, ki so bila takšna kot so bila in če nam je to všeč ali ne. Roman je pripovedovan s strani ljudi, ki so tako ali drugače vpleteni v sužnjelastništvo, zato nam je predstavljen le ta vidik. Nekajkrat so omenjeni "rdečekožci" in morda mi je bilo na nek način nepravično, kako smo se osredotočili samo na to tragedijo, povsem ignorirali pa genocid nad staroselci. A kot rečeno, osredotočamo se na suženjstvo in gledamo na ZDA skozi njegove oči, posledično pa ne vidimo ostalih problematik, ki so vsekakor obstajale.
Knjiga je vsekakor vredna branja. Odlična, pretresljiva pripoved, ki bralcu zada klofuto z dejstvi iz preteklosti. Na način pripovedovanja se je treba malce navaditi, saj se vmes menjajo narative in čas pripovedovanja, a ko zgodba steče, te povsem posrka noter. Na trenutke se vprašaš, kako je bilo možno, da človeško življenje ni bilo na neki točki vredno nič. Če si dovoliš kritično pomisliti, pa žal ugotoviš, da za marsikoga takšna realnost v drugačni preobleki še vedno velja. Ravno s tega vidika se mi zdi morda nepravično, da se tako veliko piše o preteklosti, o grozotah, ki so se dogajale tam nekje daaaaleč v času, stran od nas in naše realnosti. Morda bi si morali kdaj dovoliti razmisliti, za koga vse je nekaj zelo podobnega realnost še danes. Strašansko težka pripoved, a vredna branja in razmisleka.
LP Ajda