Vsak mesec leta 2021 sem opisala kot bralno obupen. In z vsakim novim mesecem upam, da se bralni mrk sprosti, pa se ta sprememba nikakor ne zgodi. V maju se je tako zgodilo, da sem po prvi prebrani knjigi v mesecu, drugo žvečila tako dolgo in mi je šla tako počasi, da sem vmes v roke vzela še eno, ki me s police gleda že dlje časa in je bila tudi na mojem bralnem seznamu za leto 2021. Poletje v gostilni avtorice Lare Paukovič je namreč vsaj na videz malce lahkotnejši roman, ki lahko pomaga v primeru akutnega bralnega mrka. In dejansko se je kot tak tudi izkazal, saj sem ga prebrala v dobrem dnevu in se ob branju imenitno zabavala.
Knjiga št. 30/70
Lara Paukovič - Poletje v gostilni
Ocena: 4/5
Knjiga govori o Nastji, študentki slovenščine in sociologije, ki je v svojem odnosu do sveta na trenutke dokaj snobovska in polna nekih predsodkov. V življenju se na splošno raje distancira od čustev do vsega; do ljudi, krajev, idej. To lahko pripišemo njenemu odnosu z očetom, ki ju je z mamo zapustil in v njenem življenju ni kaj dosti prisoten, pa tudi v odnosu z mamo, ki je odtujen in hladen. Mama je namreč morala za preživetje družine veliko delati in je bila zaradi tega veliko odsotna. Nastja jo kliče po imenu in s tem ustvari še dodatno distanco. Na splošno v vse odnose vstopa z distanco, tudi v ljubezenske. Sprašuje se, če bo kdaj sposobna zares se zaljubiti, ali bodo odnosi vedno temeljili le na trenutnem ugodju in udobju. Nastja si pred prihajajočim poletjem želi študentskega dela v svoji stroki. Kmalu ugotovi, da prav izbirčna res ne bo mogla biti, saj občasno lektorsko delo ne prinaša dovolj zaslužka. Po spletu okoliščin dobi delo v centru vsega kar sovraži - v srbski gostilni.
Nastjo bi poleg ostalega lahko opisali tudi kot zelo nacionalistično, saj večkrat glasno izrazi svoje mnenje glede priseljencev iz bivše Jugoslavije in predvsem njihove nesposobnosti učenja slovenskega jezika. Sovraži njihovo subkulturo v Ljubljani, njihovo glasbo, glasnost... Skratka vse kar je južnega. In zdaj se znajde ravno tam. V najglasnejši, najbolj znani srbski gostilni v Ljubljani, kjer so skoraj vsi sodelavci po poreklu srbi in kjer meni lektorja ni videl niti od daleč. Požreti mora marsikateri svoj predsodek in zarečeno besedo in se na nek način vključiti v kolektiv, vmes pa ugotovi, da so mnogi predsodki samo in zgolj to in, da imamo prav vsi ljudje, tudi Slovenci kot narod, svoje lastnosti, ki so lahko dobre ali pa slabe.
Avtorici je v protagonistki uspelo ustvariti lik, ki ga istočasno sovražiš in ti je všeč. Ga razumeš in obsojaš. Nad njim zavijaš z očmi, a se (ob neprizanesljivem in realnem pogledu vase) zamisliš nas tem, da si bil tudi ti sam kdaj tak. Lik Nastje namreč povzame vse ekstreme, ki jih v slovenski družbi ni težko najti. Bralec, ki je pretirano kritičen do okolice in premalo do samega sebe, bi hitro lahko posplošil, da avtorica meče vse Slovence v isti koš, da jih obsodi kot stereotipno zategnjene in ozkoglede. Ko si sposoben dejansko pogledati v ogledalo slovenske družbe, kar Nastja vsekakor je, pa vidiš, da ta lik dejansko združuje določene lastnosti, ki jih Slovenci pač imamo. Nekateri bolj izražene, drugi manj. Že Vojnović v svojih romanih opiše tipične "Janeze in Primože" kot jih imenuje, tu pa je edina razlika ta, da jih spoznamo prvoosebno skozi lik Nastje. Sicer določene lastnosti (na obeh straneh, srbski in slovenski) avtorica že skoraj karikira, morda v določenih stvareh rahlo pretirava, a zgolj zato, da res ustvari občutek o tem, kako hitro ljudje obsodimo nekaj, kar nam ni znano.
Nastja je kot že rečeno zelo nacionalistična oseba in hitro jo obsodimo, ko komentira čefurje in njihovo glasbo, obnašanje, jezik, neizobraženost, če pa smo do sebe povsem realni, si lahko priznamo, da je vsak od nas do katere od subkultur, ne nujno do priseljencev iz držav bivše Jugoslavije, čutil enako. Ko je vržena v osje gnezdo in se mora gibati in delati med vsem kar načeloma sovraži, Nastja hitro ugotovi, da smo ljudje vendarle le ljudje in v osnovi dobri ali slabi, ne pa Srbi ali Slovenci. Poleg tega pa ugotovi, da imamo tudi Slovenci določene lastnosti, ki nam jih lahko očitajo drugi narodi; npr. zategnjenost, nesposobnost se sprostiti, kompliciranje... kar na lastni koži doživi v stiku z gosti v gostilni. Verjamem, da bi marsikdo, ki je po mišljenju podoben Nastji, tu skočil v zrak in odvrgel knjigo češ, da žali Slovence, ampak temu pač ni tako. Dejstvo je le, da zelo radi podelimo kritiko in stereotip, posplošitev za nek drug narod, ko pa je to storjeno nam, smo hitro užaljeni. Saj veste kako dolgo je odmevala izjava nekega veljaka iz enega največjih turističnih krajev v Sloveniji, ko je izjavil, da slovenskih turistov ne želijo. Čeprav je bila izjava povsem nepotrebna in je vrgla slabo luč na vse turistične delavce, ki z njo niso imeli popolnoma nič, se zdaj, ko imam tudi sama stik s turizmom, v neki meri strinjam, da je slovenski turist dostikrat bolj naporen v primerjavi s turisti iz drugih držav. Pozna samo svoje pravice, ve kaj mu pripada, plačal bi čim manj in iztržil čim več, svojih dolžnosti pa se najraje ne bi držal. Morda je krivo tudi to, da je turist v lastni državi, a tudi med turisti je žal res mogoče opaziti lastnosti, ki jih kasneje med slovenskimi gosti srbske gostilne opazi Nastja. Vsi stereotipi v knjigi so torej samo in zgolj ogledalo družbe; ne glede na narodnost, subkulturo. Vprašanje je le, če si v to ogledalo upamo pogledati.
Vidik knjige, ki mi je bil morda najbolj všeč, je zagotovo samo delo v gostilni. Tudi sama sem za šankom preživela dobršen del svojih študentskih in dijaških let; kar 6 let sem delala v slaščičarni v centru Ljubljane. Ni sicer enako kot srbska gostilna, je bilo pa kar dosti sodelavcev južnega porekla in se na nek način poistovetim z Nastjo, ki ji je šlo na živce to, da so v njeni lastni državi okrog nje vsi govorili drug jezik. Ne rečem, da sicer jaz jezika ne razumem, moj dedek je namreč Srb in sem imela jezik nekako v ušesih, čeprav ga nikoli nisem govorila (niti ga ni nihče doma), a spomnim se prav določenega trenutka, ko mi je šla uporaba srbščine med sodelavkami res na živce. Dela je bilo ogromno, jaz sem bila v strežbi, v šanku pa sta dve sodelavki izdajali naročeno pijačo. In v največji gneči sta se med sabo na veliko pogovarjali o nekem šamponu in temu kako se "jako pjeni." Takrat se je tudi v meni zbudila mini Nastja, ki bi najraje zavpila, da v Sloveniji govorimo slovensko in sploh se dela, ko si na delovnem mestu, :) ampak najbrž je bil ta gnev bolj skupek utrujenosti, gneče in rahle slabe volje na moji strani. V knjigi sem tudi prepoznala tisti dušeč občutek, ko v šanku ali strežbi "zaplavaš." To pomeni, da se nabere toliko naročil, da se začneš v njih izgubljati. In dobro se spomnim mojih prvih dni, ko se še nisem dobro znašla in so se določeni sodelavci nad mano "znesli" podobno kot določen sodelavec v knjigi. Kasneje, ko sem sama doživljala prihode novih sodelavcev sem sicer razumela, da ko si sam v gneči res ne razmišljaš kako se počuti nekdo, ki je nov in se ne znajde, ampak misliš le na to, kako boš čimprej naredil svoje delo. Je pa ta občutek eden najhujših v strežbi - tista panika, nemoč, pa potem jezni pogledi strank, kakšna pikra beseda... Nikakor ne zavidam ljudem, ki to počno celo življenje oziroma jim dajem kapo dol in predvsem se zavedam, da kakršnokoli delo z ljudmi nikakor ni lahko.
Prijetnejša stvar v zvezi s strežbo, ki sem jo prepoznala v knjigi pa je ta občutek skupnosti in povezanosti, ki se vzpostavi v takšnih kolektivih. Poleg zgoraj opisanih napornih trenutkov smo se namreč imeli tudi precej fino in res se je vzpostavila prav neka skupnost, ki jo lahko razume le nekdo, ki je že delal v takšnem kolektivu. Je pa res tudi to, da ko tak kolektiv zapustiš, hitro izpadeš iz vsega. Ko sem se včasih v slaščičarno še vrnila kot gost sem hitro ugotovila, da sem zdaj na drugi strani in nisem več del ekipe. Tako tudi Nastja na koncu romana ugotovi, da so to vse odnosi, ki hitro vzplamtijo a tudi hitro dogorijo.
Odličen roman, ki je kot nalašč za prihajajoče poletne dni. Berete ga lahko kot lahkoten, poletni roman, če pa si boste dovolili zraven še dodobra razmisliti, lahko ponudi tudi kakšno lekcijo o predsodkih, ki smo jih ljudje tako zelo radi polni.
Z avtorico sem naredila intervju, ki ga najdete na tej povezavi: https://www.ajdanaklada.com/post-1/intervju-lara-paukovi%C4%8D
LP Ajda