Pred kratkim sem prebrala Poletje v gostilni - prvenec Lare Paukovič, za katerega lahko recenzijo preberete na tej povezavi:
Ker me je zanimal celoten proces ustvarjanja tega res odličnega romana, sem povabila k sodelovanju njegovo avtorico, Laro Paukovič, ki se je na povabilo prijazno odzvala.
Foto: osebni arhiv Lare Paukovič
Pred kratkim sem prebrala tvoj prvenec – Poletje v gostilni, ki me je navdušil. Ob pisanju kratkega menja na IG sem tudi sama zapisala, da je to prvenec mlade slovenske avtorice in se nato zamislila o mladosti, ki ti jo tako radi »očitamo« oziroma jo vsi radi poudarjamo. Pred časom sem v enem od tekmovanj s čisto drugačnega področja slišala komentar zelo mlade tekmovalke, da ji gre na živce, da ob vsaki pohvali sliši besedno zvezo: Tako mlada, pa že… in bi raje bila pohvaljena zaradi izdelka, ne pa zaradi izdelka glede na njeno mladost. Kako se ti zdi, da si bila po izdaji prvenca obravnavana na slovenskem literarnem prostoru? Je ta tako opevana mladost po tvojem mnenju prej breme, ali pa olajševalna okoliščina?
Zdaj niti nisem več tako mlada. J Ko sem knjigo začela pisati, pa sem imela res dvajset let, ob izdaji triindvajset in ko gledam nazaj, bi sama sebi mogoče svetovala, da s pisanjem in izdajo počakam kakšno leto ali dve ... res pa je, da moj vstop na literarno sceno potem mogoče ne bi bil tako opazen, kot je bil, kajti založba je pri promociji gotovo igrala tudi na mojo mladost. Tako da za neko opaznost je bila to mogoče pozitivna zadeva, mi pa pri nekaterih bolj negativnih recenzijah niso zaradi tega prav nič gledali skozi prste, zdi se mi celo, da so bili še bolj neusmiljeni. Mogoče tudi zato, ker sem ženska – skoraj vsak mlad avtor je hitro oklican za mladega genija, mladih avtoric (in tu imam v mislih res mlade avtorice in avtorje, ne tistih, ki so že okoli ali čez trideset, a se jih »brendira« kot mlade) pa se ne pohvali tako zlahka, vedno je treba najti nekaj, kar se jim lahko očita, namesto da bi se jih spodbujalo pri nadaljnjem delu. Kakorkoli, čeprav se mi roman v nekaterih ozirih zdi začetniški, sem ponosna, da sem tako zgodaj dosegla tako veliko. Poleg tega sem se ob pisanju prvenca marsikaj naučila in zato drugi roman toliko bolj izpilila oziroma ga dala iz rok šele, ko sem bila res prepričana, da je to to.
Roman Poletje v gostilni je izšel pri založbi Beletrina, ki je znana po izdajanju kvalitetnih in tudi oblikovno zelo dovršenih knjig. Kako ti je uspelo, da si že s prvencem uspela prit do tako uveljavljene založbe?
Popolnoma po spletu srečnih okoliščin. V obdobju, ko sem pisala roman, sem delala kot literarna urednica in piska pri študentskem kulturnem portalu Koridor – križišča umetnosti, ki se je vzpostavil na Filozofski fakulteti. Prek Koridorja smo sodelovali z različnimi založbami, tudi z Beletrino. Ko sem nekoč za Koridor pokrivala nek Beletrinin dogodek, sem slučajno vprašala Tino Deu, takratno vodjo odnosov z javnostmi na Beletrini, kako je pri njih z izdajo prvencev in ali bi moj roman sploh kdo prebral, če bi jim ga poslala, glede na to, da nisem znano ime. Dejala je, da lahko zame sicer zastavi dobro besedo, a kaj več ne more obljubiti, saj Beletrina letno dobi ogromno rokopisov mladih in manj mladih avtorjev, ki želijo pri njih izdati knjigo. Toda dva meseca po poslanem rokopisu se mi je oglasil urednik Beletrine Mitja Čander in me povabil na pogovor. Knjiga mu je bila tako všeč, da jo je želel nemudoma izdati. Vseeno pa mislim, da se brez mojega predhodnega dela na literarnem področju in priporočila to ne bi zgodilo.
Protagonistka romana, Nastja, je zame eden tistih likov, ki jih ljubim sovražiti (love to hate). S svojim snobovskim pogledom na subkulturo priseljencev iz bivše Jugoslavije, na nek način postavi ogledalo neupravičeno vzvišenim in predsodkov polnim odnosom, ki jih imajo mnogi Slovenci do naših sodržavljanov, ki prihajajo iz drugih kulturnih sfer. Kje si dobila navdih za lik Nastje?
Povsod. J Nekatere njene lastnosti so morda tudi malo moje iz zgodnje mladosti, v drugih vidikih spominja na kakšne prijatelje, znance ... je pa vse na njej pretirano. (smeh) Odločila sem se, da se res ne bom držala nazaj in sem vse njene negativne lastnosti, mnenja ... potencirala, želela sem skrajno antipatičen lik, celo neko karikaturo nekoga, ki v življenju podlega stereotipom na vseh področjih, četudi je intelektualka – ker žal tudi takšnih ni malo. Ob konstruiranju Nastjinega lika sem se zelo zabavala, a ko zdaj ponovno prebiram Poletje, se mi zdi, da sem ponekod šla celo malo predaleč, zato se marsikateri bralec z njo ni mogel poistovetiti ali pa je ni razumel. No, ali pa je ni hotel – Nastja je konec koncev ogledalo slovenske zaplankanosti, ki si jo je včasih težko priznati.
Priznati ti moram, da so moji najljubši deli knjige ravno tisti, ki opisujejo delo v gostilni. Sama sem šest poletij in še mnoge mesece vmes preživela »v šanku« in roman me je vrnil v tiste čase. V živo sem se spominjala občutkov obupa in panike, ko »zaplavaš« na eni strani in tiste občutke skupnosti in tovarištva, ki se vzpostavijo v takšnih kolektivih. Zdelo se mi je, da si predobro opisala vsa ta doživetja, da ne bi tudi sama imela kakšnih podobnih izkušenj. Torej, si tudi ti kakšno poletje preživela v gostilni »na drugi strani?«
Sem, sicer na to nimam najlepših spominov, a ko si gimnazijec ali študent, pač zagrabiš za vsako delo. Najprej sem še med gimnazijo dve poletji (pa še kakšne vikende med šolskim letom) delala v baru v centru mesta, potem pa po maturi in prvem letu fakultete dve poletji še v dejanski gostilni, kjer sem dobila navdih za gostilno v romanu. Marsikateri Ljubljančan bo najbrž vedel, o kateri gostilni govorim – samo da se ne nahaja v Črnučah tako kot v romanu. :)
Poletje v gostilni tudi štiri leta po izidu še vedno živi med bralci in po mojih objavah se mi je javilo kar nekaj sledilcev, ki so ga dodali na svoj bralni seznam. Ali spremljaš kakšne knjižne blogerje oziroma na splošno slovensko skupnost bralcev, ki se je sploh v koronskem letu 2020 še bolj razširila?
Ja, zdi se mi, da so prav instagramsko-blogerske knjižne skupnosti zaslužne za to, da knjige po izidu živijo še veliko dlje, kot bi sicer. Poletje v gostilni je bilo izdano 2017 in večina intervjujev, nastopov, recenzij se je zgodila nekako v pol leta do enega leta po izidu, enako lahko rečem za Malomeščane. Normalno je torej, da začne knjiga po enem letu, če ne gre ravno za blazno uspešnico, počasi toniti v pozabo. Toda zahvaljujoč instagramu in blogerjem obe knjigi še vedno redno krožita med priporočili in ves čas pridobivata nove bralce in zanimanje, ne pretiravam, če zapišem, da skoraj vsak teden dobim kakšno sporočilo koga, ki je knjigi prebral in sta mu bili všeč. Ko sem vstopila v literarni svet, področje knjižnega blogerstva še ni bilo tako močno, tako da lahko rečem, da se vam za vse delo, ki ga opravite na področju promocije literature (sploh ker vemo, da nekatere založbe pri tem malo šepajo ali pa nimajo dovolj sredstev), iskreno hvaležna.
Leta 2019 je izšel tvoj drugi roman, Malomeščani, ki me še čaka. Kakšni so načrti za naprej?
Imam nekaj osnutkov za tretji roman, a trenutno se nikakor ne morem spraviti k pisanju česa daljšega, bolj mi ležijo kratke zgodbe. Morda je to tudi zato, ker z leti usklajevanje pisanja rednih novinarskih prispevkov, ki so vezani na roke, in lastne proze postaja vse težje. Pogosto dobivam vprašanja, kdaj bom izdala kaj novega, a se ne bi rada forsirala, saj se mi zdi, da sem si z dvema doslej izdanima romanoma ustvarila dovolj veliko bazo bralcev, ki me bo »počakala«, tudi če se bo nova knjiga sestavljala malce dlje. :)