• Ajda

🎄Intervju: Boštjan Gorenc Pižama

Včeraj, 20. 12. smo se v projektu 25 knjigoslastic pogovarjali o najljubših otroških in mladinskih knjigah; ne o slikanicah, ampak o tistih prvih pravih romanih, ki smo jih brali kot otroci. Zame osebno je bila seveda zakon serija Pet prijateljev, kasneje pa seveda Harry Potter, kot odrasla pa se prav tako srečujem s številnimi otroškimi in mladinskimi romani, za katere bi si želela, da bi obstajali že, ko sem bila jaz v osnovni šoli. Eden od najljubših je Čudo in njegov prevajalec je Boštjan Gorenc Pižama, ki ga danes gostim v intervjuju. Ker je zakrivil še številne druge odlične prevode, pa tudi že avtorska dela za otroke in mladino, je vsekakor perfekten gost za današnji intervju.

Avtor fotografij: Simon pelko

Boštjan, lepo pozdravljen! Najprej začenjam s preprostim vprašanjem: kako si? Imam občutek, da je delo pisatelja in prevajalca eno tistih, na katere v samem izvedbenem smislu karantena ne vpliva prav dosti. Najbrž si že navajen delati od doma tudi sicer?

Če bi karantena pomenila samo delo od doma, najbrž res ne bi bilo pretirane razlike, vendar je ta čas s seboj prinesel tudi šolanje na domu, ki pa že z enim samim otrokom v prvi triadi, ki potrebuje tvojo polno pozornost pri opravljanju šolskega dela tvoj delovni ritem popolnoma postavi na glavo. Tako svoj delovni ritem prilagajaš otrokovi šoli, kar pomeni, da je vse skupaj precej raztrgano in razcefrano na delce.

Pogrešam pa tisti drugi del svojega dela, večerne nastope za odrasle in predvsem dopoldansko obiskovanje šol v okviru bralne značke. V zadnjih nekaj letih sem obiskal tam okoli 50 šol letno in zdaj tega ni.


Začniva kar od začetka. Rodil si se kot Boštjan Gorenc, a kmalu postal Pižama. Kakšen je bil mali Boštjan (če je bil kdaj zares majhen) in od kod vzdevek Pižama? Si bil že od nekdaj navdušen nad knjigami, literaturo, pripovedovanjem? Na podlagi česa si se kasneje odločil za študij in kasnejšo poklicno pot?

Vzdevek Pižama izvira iz prvega razreda. Bil sem tisti mali, nesocializirani, pridni mulc, ki mu niso bile jasne socialne strukture in hierarhije, obenem pa sem pristal v sredini, kjer na začetku šole nisem dobro poznal skoraj nikogar. Seveda sem bil lahko tarča tistih bolj izzivalnih, in ko sem nekoč v šolo prišel v trenirki, se je nekdo spomnil, da je to pižama. Tam do kakšnega četrtega razreda, sem redno padal ven, kadar so mi ta vzdevek metali pod nos, potem pa sem ga sprejel za svojega. Knjige in zgodbe sem vzljubil že prej. Živel sem namreč na robu tovarniškega kompleksa in nisem imel otroške družbe. Pazila me je babica, ki mi je brala, nakar sem se te veščine urno priučil še sam in od tedaj požiram knjige na veliko. Četudi v zadnjih letih zanje ni toliko časa, kolikor bi si ga želel.

Poklicna pot se je pri meni odvijala precej sprotno. Zanimalo me je poučevanje in novinarsko delo in tako sem prvi dan študentskega staža dočakal kot AB študent angleščine in novinarstva. Nakar sem na uvodnem predavanju videl, da bi kot samostojni anglist imel na urniku precej več književnosti in sem naslednji dan nesel novo vpisnico v peto nadstropje filofaksa.

Slovenija te je najprej spoznala kot reperja, potem stand-up komika, zadnje čase pa te bolj poznamo kot pisatelja, prevajalca, urednika… Zdi se mi, da si se v času odkar te javnost pozna, prelevil iz tam enega modela, ki je pač zabaven in pojava, v človeka čigar beseda ima ogromno težo, sploh ko nanese na otroško in mladinsko literaturo. Si si kot dvajsetletnik predstavljal, da boš imel nekega dne takšno pomembno mesto na naši literarni sceni?

Niti pod razno. Saj pri dvajsetih niti nisem imel takšnih ambicij. Takrat sem vse svoje umetniške vzgibe usmerjal v rap, obenem pa sem se sprva še dokaj sramežljivo spoznaval z improvizacijskim gledališčem. Pri dvaindvajsetih sem v komadu DJ GMH za kompilacijo 5 minut slave sicer napisal: »Kt Temni angeli glavni Jack v mestu / čakam, da v literarno zgodovino me bo kdo umestu / hočem, da Kos in Kmecl me prznata za enazga kt Prešeren, / drugače ves čemeren / bom uletu in izvedu jima Gruma / požrta od podgan, jest brez senca suma.« Če bi mi kdo dejal, da bom čez dvajset let nastopal za osnovnošolce v klubu Cankarjevega doma in povezoval matineje Glasbene mladine v Gallusovi dvorani, bi ga moj alternativni tedanji jaz najbrž porogljivo pogledal izpod čela, potem pa bi šel na pivo in tuhtal, kje v življenju bo naredil tako napako, da bo postal del establishmenta.

Moje tedanje literarne težje so bile bolj v smeri želja, da bi nekoč lahko prevajal Pratchettow Discworld v slovenščino, tako da bi me v tistih letih najbolj razveselila novica, da bom pri 43 res prevedel enega od romanov iz tega niza. Sicer ne iz glavnega toka, ampak iz serije za mlade bralce o čarovnici Tiffany Aching.


Preden zaplujeva čisto v literarne vode; že v študentskih letih si se spogledoval z odrom, predvsem prek improlige, zdaj pa si eden od najbolj prepoznavnih slovenskih komikov. Kako pogrešaš v teh časih nastopanje pred občinstvom?

Izjemno. In to je precej blago povedano. Zdaj s kolegi ustvarjamo različne formate, ki se napajajo v idejah panel šovov, ter z njimi zabavamo zaključene skupine kar prek spleta. Tam se publika v dogajanje vključuje s komentarji, tako da je vsaj nekaj sprotnega odziva. Še najbližje dejanskemu nastopu na odru so torkovi pravljični nastopi na moji facebook strani, kjer pripovedujem in si izmišljujem pravljice po željah otrok in otrokinj. Ravno v naslednjih dneh pa bom prvič prek spleta izvajal sLOLvenske klasike v živo. Ker gre za predstavo v obliki predavanja, je malce bolj primerna tudi za spletno okolje, kjer se publika potem vključuje z odgovori na moja vprašanja v komentarjih.


V enem od intervjujev sem slišala, da so ti veliko bolj všeč šale, pri katerih mora publika malce pomisliti in se šele nato zasmejati. S tem se popolnoma strinjam, zato mi je tudi tvoj smisel humorja tako zelo všeč. Ko sem jaz z lokalno dramsko skupino nastopala (bohved kje že) je nekoč en gospod rekel, da za Slovence ni več dovolj, da na odru rečeš »pizda« in se smejijo. Ne vem, če se čisto strinjam s tem, saj se mi zdi, da še vedno večina pada prav na ta, najbolj plehek humor. Se mi pa zdi, da se tudi na tem področju stvar počasi razvija in obrača na bolje. Ali opažaš, da publika tudi pri komediji postaja zahtevnejša?

Za določen segment publike ena robata na odru še vedno deluje, je pa res, da to ni slovenska posebnost, marveč je to splošna značilnost publike. Imaš določen procent ljudi, ki si želi, da jim vse prineseš na pladnju in se režijo, ko na odru izrečeš kaj, česar ne bi v omikanem pogovoru, drugi hočejo čim bolj temne šale, tretji bizarne in tako naprej. Dejansko se je raven sprejemanja humorja dvignila, zrasli pa smo tudi komiki. Dejansko je zdaj občinstvo domorodnega standupa že tako široko, da tudi kakšni bolj nišni komiki zlahka dobijo vsaj minimalno kritično maso podpornikov.


Na slovenski književni sceni te poznamo v številnih vlogah. Bil si urednik izdaj knjig Harry Potter za Mladinsko knjigo (če se glede česarkoli motim, me prosim popravi), pa prevajalec serije Pesem ledu in ognja, da ne govorimo o številnih prevodih otroških in mladinskih del. Sama sem bila navdušena nad tvojim prevodom knjig Krive so zvezde in Čudo. Zdi se mi, da vsem delom daš nek svoj pečat, svoj ritem jezika, ne glede na to, ali prevajaš ali pa si sam avtor. Katero od del, ki jih opravljaš ti je najbližje? Raje pišeš, prevajaš, urejaš, morda pa najraje obiskuješ šole? (v časih, ko ni konec sveta, seveda)

Vsaka od teh reči ima svoj draž. Pri prevajanju mi je všeč, da je osnovna kreativa že narejena. Da moram jaz samo najti način, kako preliti angleško besedilo v slovenščino. Da sicer tudi jaz trem kreativne orehe, vendar je podstat zgodbe že tam.

Pri pisanju se mi dogaja, da je najtežja izbira tistega začetnega impulza. Iskanje teme, ki bi jo obdelal. Ko mi uspe napraviti ta prvi korak, odtisniti prvo stopinjo v beli celec praznega zaslona, je vsak naslednji korak lažji in z lahkoto utiram gaz. Resda se kdaj zgodi, da krenem v smer, ki ne vodi nikamor in se moram izplezati iz zameta, vendar je to vse del ustvarjalnega procesa.

Nastopi po šolah pa so nekaj čarobnega in mi najbolj manjkajo v teh časih. Tisti zvedavi pogledi, mogoče začudenje, ko vidijo, da nekateri pisatelji še nismo pokojni. Predvsem pa so tu potem še sporočila knjižničark o povečani gneči med policami in vsake toliko časa kaka zahvala, da sem kakšnega nebralca spreobrnil v knjižnega molja.

Kot že rečeno, si urednik zbirke Harry Potter za Mladinsko knjigo. Ko je Harry prišel v Slovenijo sem bila stara enako kot glavni lik in sem z njim praktično rasla, zato me je takrat res močno prijelo in me vsa ta norija, pomešana z nostalgijo, še kar drži. Kako si ti doživljal Harry-manijo? Sploh glede na to, da si bil v času, ko se je pričela ravno toliko starejši, da ti je bila stvar najbrž preotročja.

Harryja sem prvič podrobneje spoznal, ko se me povabili k nekemu dogodku. Zdaj se ne spomnim, ali je bil prav izid ene od knjig ali je šlo za splošno knjižno dogajanje in je bil Potter ena od tematik dogodka. Povabili so me, da bi sodeloval kot Hagrid. In potem so mi povedali, da nimam čarovniške palice in da moram govoriti po gorenjsko. Pred tem je bil Harry zame bolj teve reklama, ki je propagirala njegovo zakonskost.

Sem pa se priključil na vlak nekje okrog četrte ali pete knjige in potem tudi sam nestrpno čakal na zadnji dve knjigi ter spremljal kolobocije okrog prevodov.


Zadnjič mi je v pogovoru Jakob J. Kenda, ki je knjige o mladem čarovniku prevajal povedal, da je moral založbam prevod praktično ponujat, saj je bil prepričan, da bo knjiga uspešnica. Tudi ti si pred časom na tak način »našel« knjigo, ki si si jo želel prevest. Če se ne motim gre za delo Hilda in trol. Se ti mnogokrat zgodi, da najdeš tuje delo, za katero veš, da bi lahko bilo uspešnica in ga ti predlagaš za prevod in ne obratno? Na kakšen način ločiš zrno od plevela na področju otroške in mladinske literature, sploh na tujem tržišču, kjer je ponudbe res ogromno. Je to stvar izkušenj, strokovnega mnenja, morda malo tudi intuicije?

V zadnjih letih nisem toliko aktivno spremljal mladinske književnosti kot otroško. Našel sem kar nekaj slikanic, za katere pa sem nato ugotovil, da jih je kdo ravnokar izdal ali pa da se pripravlja prevod. Knjižno uspešnico je težko napovedati, vseeno se mi pa zdi, da je nekaj elementov, po katerih lahko sodiš. Pa mogoče niti ne toliko, da boš pripeljal neko mega uspešnico, ampak da bi bralstvu ponudil nekaj kakovostnega. Osebno se mi zdi najpomembnejše izogibanje klišejem in odsotnost pretirane avtorjeve vzvišenosti nad publiko. Otrok mora začutiti, da je avtor njegov zaupnik. Da stoji na njegovi strani.


Poleg prevodov se je nabralo že cel kup tvojih avtorskih del. Začelo se je s Šnofijevo druščino, pravi bum na slovenski sceni pa je bila tvoja knjiga sLOLvenski klasiki 1, v kateri si se klasičnih del slovenske književnosti lotil na moderen način, prek emojijev, sporočil… Se ti zdi pomembno, da se tudi tržišče prilagaja in razvija v smeri, ki so mladim blizu? Nenazadnje sta tudi Moj lajf (Cankar v stripu) in čisto svež strip Reformatorji v stripu odlična primera, kako na zabaven in moderen način otrokom in mladostnikom približati dele slovenske literarne zgodovine. Se ti zdi, da bi se moral trg bolj usmeriti v tovrstne adaptacije del?

Mislim, da imamo tovrstnih priredb kar nekaj. Sam takšne poskuse vidim predvsem kot prehodno drogo. Kako prepričati omahljivce, da malce odškrnejo vrata v svet literature, potem pa jih tam navlečeš na izvirnike. Ne bi pa smel biti glavni poudarek na tem. Glavno mora biti še vedno ustvarjanje kakovostne izvirne literature. Je pa še posebej pri mladinski/najstniški literaturi pomembno, da ostaja v koraku z dogajanjem. Da so mladi v njih soočeni s trenutnimi izzivi. In da seveda sledijo tudi tehnološkemu razvoju ter spremembam v komunikaciji, ki jih ta prinaša s seboj. Da si mladi v romanih pošiljajo sporočila, da so vanje vključeni družabni mediji, in da seveda skušamo jezikovno slediti mladostnim inovacijam. Akoravno je prav to najtežje izvedljivo. Da ti kot nekdo, ki je že mimo 40. ali celo 50. rojstnega dne, skušaš pisati v verjetnem najstniškem slengu, je misija nemogoče.


Napisal si tudi dve knjigi za najmlajše; Kaj se skriva očku v bradi in Si že kdaj pokusil luno? Si že od nekdaj rad pisal in si izmišljeval pravljice, ali pa je to stvar, ki se je rodila z očetovstvom? V času karantene si že v prvem valu zvečer na svoji Facebook strani pripovedoval pravljice za najmlajše in tega se poslužuješ tudi v drugem valu. Od kje ti vse te ideje? Imaš kakšne načrte za izdajo še več svojih del za otroke?

Izmišljevanje bolj izvira iz let odrske improvizacije, kjer smo igrali krajše in daljše prizore po željah gledalcev. Iz tega obdobja tudi črpam samozavest za živo izmišljanje pravljic na facebooku. Usmerjanje te ustvarjalnosti v otroške zgodbe pa je prišla z očetovstvom, ja. Najprej samo za sina, nato pa ustvarjanje tudi za širšo občinstvo.

V pripravi imam novo slikanico, nadaljevanje Lune, ki jo znova ilustrira Igor Šinkovec, tuhtam pa, da bi vsaj nekaj pravljic, ki so nastale na facebooku s pomočjo otrok in otrokinj, prelil tudi v knjižno obliko. Mogoče serijo o Kiki in Rikiju, največjih kokošjih pustolovcih. Seveda bi si za kaj takega moral vzeti kar nekaj časa, saj bi bilo treba pravljice pregnesti v bolj zgoščeno obliko in jih primerno spolirati.

Kako meniš, da je letošnja korona kriza vplivala na bralne navade Slovencev? Sama imam, se mi zdi, kar malo preveč romantičen pogled na situacijo, saj se prek bloga povezujem več ali manj z bralci in imam morda boljši občutek glede situacije, kakršna pa je v resnici. Kaj ti misliš? Ljudje v časih, ko je časa načeloma več, berejo več ali manj?

Mislim, da smo predvsem bralci še bolj zagrabili branje, vendar upam, da je po knjigah segel tudi še kdo drug, ki sicer ne bi. Beremo vsi zelo veliko, vprašanje je le, koliko nas bere književnost, kdo pa samo novice in družabna omrežja.


Kakšne pa so tvoje bralne navade? Ali ti poleg vsega svojega dela, ki se vrti okrog knjig, sploh še prija brati? Kateri je tvoj najljubši žanr?

Včasih, ko čez dan prebijem osem ali deset ur za računalnikom ob prevajanju, zvečer raje pogledam kak del serije več na teveju. Vendar ne zdržim dolgo brez. Sem pa redna žrtev tsundokuja. Se pravi, da kupim več knjig, kot se zavedam, da mi jih bo uspelo sproti prebrati. Sploh v trenutni situaciji sem kar pridno kupoval tudi pri manjših založbah, da bi vsaj tudi sam malo pomagal k preživetju knjižnega trga. Škoda bi bilo vsakega od teh manjših, nišnih igralcev, ki kakovostno skrbijo za določen segment književnosti.

Od žanrov mi je najljubša za lase privlečena proza oz. far-fetched fiction. Težava je v tem, da jo ustvarja samo Robert Rankin, tako da potem zavijam še v druge žanre. Nisem izbirčen, všeč pa mi je, da zgodba vsebuje vsaj nekaj humorja. Tako pri fantazijski literaturi moj favorit ostaja Terry Pratchett, pri kriminalkah pa Christopher Brookmyre. Od domačih mi je naj letošnje odkritje Mart Lenardič s kratkimi zgodbami Boj v požiralniku. Ne spomnim se, kdaj sem se nazadnje tako iskreno in glasno krohotal med branjem.


Še serija hitrih vprašanj:

E-knjiga ali fizična knjiga? Fizična, čeprav pri špehih paše elektronska verzija

Mehka ali trda izdaja? Vseeno. Če nestrpno čakam, trda, če je na voljo broširana, vzamem to.

Izposoja ali kupovanje knjig? Kupovanje.


Pa še zadnje vprašanje, ki je za vse knjigoljubce vedno najtežje: Katere so tvoje najljubše knjige?

Terry Prattchet: Small Gods, Robert Rankin: Witches of Chiswick, Borut Golob: Smreka bukev lipa križ, Janez Ramoveš: Skuz okn strejlam kurente, Gary Larson: The Complete Far Side, Kristjan Novak: Črna mati zemla, Pavel Knobl: Štirje pari kratkočasnih novih pesmi. In še na desetine drugih.


Boštjanu se še enkrat iskreno zahvaljujem za sodelovanje. Za vse, ki še nimate doma njegovih del, prilagam spodaj povezave do njih. Sama imam v lasti sLOLvenske klasike, Reformatorje, Moj lajf, pa seveda cel kup njegovih prevodov, na wishlisti pa sta tudi obe slikanici. Za ostale, ki bi radi dopolnili svojo zbirko pa obljubljene povezave:

LP Ajda





114 views0 comments

Recent Posts

See All

© 2023 by Salt & Pepper. Proudly created with Wix.com

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now