• Ajda

Recenzija: Čudo

Updated: Jul 13, 2020

Vem, da sem totalno pozna, saj je bila knjiga Čudo v slovenskem jeziku izdana že leta 2014 in okrog tistega časa nekje je bila tudi na vrhuncu priljubljenosti. Takrat nisem segla po njej. Potem je doživela še en hype okrog leta 2017, ko je prišel ven istoimenski film, jaz pa je še kar nisem prebrala (niti gledala filma). Zakaj sem se za branje odločila zdaj? Nimam pojma. Očitno spet ena tistih knjig, ki jih nočem brati, če so preveč priljubljene. Čudna sem, vem. :)


Knjiga št. 11 od 25

R. J. Palacio: Čudo

Ocena: 4,5 od 5

Razen tega, da se knjige nisem lotila zato ker so se je že vsi ostali, me je od nje ločevala malo tudi poklicna deformacija. Delam namreč z otroci s posebnimi potrebami, svoje delo imam res zelo rada, je pa res tudi to, da se v prostem času izogibam knjig, filmov, vsebin s tematiko oseb s posebnimi potrebami. No, ne ravno izogibam, ampak nisem ljubiteljica reprezentacije oseb s posebnimi potrebami v pop kulturi. Dejstvo je, da ponavadi ljudje ne želimo videt resnice, ki včasih ni ravno rožnata. Občutek imam, da se ljudi s posebnimi potrebami sploh v filmih upodablja v prvi vrsti zelo stereotipno, kot drugo pa velikokrat precej nerealno oziroma se izpostavlja izjemne posameznike. Kar ni nič narobe, ampak dejstvo je, da je film Rain man naredil avtizmu kar nekaj krivice. Oziroma ne avtizmu samemu, ampak svojcem oseb z motnjo avtističnega spektra. Tudi sama sem kar nekaj časa, ko sem komu omenila, da imam npr. v razredu otroka z avtizmom, vedno naletela na ista vprašanja.


"V čem je pa on ful dober?"

"Kako misliš ful dober?"

"Ja, kaj mu ful dobro gre?"

"Hm, dobro sestavlja puzzle.. Ne vem kaj misliš!"

"Ne, a veš, ko so avtisti v enih stvareh ful dobri. Kaj je njegov talent? A kar zna igrat klavir? A ful dobr računa? A ma fotografski spomin? V čem je ful dober?"


In potem je bila vedno znova ista razlaga. Da niso vsi avtisti Rain mani, oziroma večinoma niso. Da je razlika med tem, ali ima običajno inteligentna oseba še motnje avtističnega spektra, ali je nanje naložena tudi motnja v duševnem razvoju. Da je življenje s tako osebo lahko izredno težko. Pa ne, da bi želela komurkoli zbijati moralo, a vse prevečkrat sem bila priča temu, ko so utrujeni starši otrok s posebnimi potrebami poslušali komentarje v stilu: "A vaš je pa avtist? Je pa ziher ful nadarjen!" in pa "O, a Downa imate? Oni so pa taki sončki!" In potem, če je slučaaaajno kak ta starš upal reči, da je utrujen in, da mogoče pa ni njegov otrok vedno sonček, se ga je čudno gledalo. Poleg tega se v javnosti in v filmih izpostavlja izjemne primere, izstopajoče. Predstavljajte si starša, ki sliši le o avtistih tipa Rain man, njegova realnost pa je otrok, ki ne govori, ki doživlja stiske ob vsakih najmanjših spremembah in s komer je vsakodnevno življenje velikokrat stresno in naporno. Vsakdan staršev otrok s posebnimi potrebami je dovolj naporen že sam po sebi, da res ne potrebujejo pritiska okolice in primerjanja svojega otroka z nekom izredno uspešnim, ki je izjema in ne pravilo. Kdo bo rekel, da jim pa to vseeno da upanje. S tem se strinjam, seveda je lepo, da vidiš, da sama diagnoza ne pomeni vsega, je pa zdravo, da upanje ne preraste v preveliko pričakovanje, ki staršem, če se pričakovanja ne uresničijo, povzroči še več bolečin.


Zdaj sem malce zašla s teme, a to so bili pomisleki pred branjem te knjige, ki pa so se mi hitro razblinili. Zgodba govori o Augustu (Auggie-ju) Pullmanu, ki se je rodil s hudo deformacijo obraza. Zaradi številnih operacij, do petega razreda ni mogel hoditi v šolo in je bil šolan na domu. Mama mu pove, da se bo v peti razred vključil v redno osnovno šolo. Auggie, ki se je večino svojega življenja skrival pred pogledi ljudi, se mora zdaj soočiti ne le z obsojanjem in strmenjem okolice - zakorakati mora v množico najstnikov, kar je še stokrat huje. Tekom prvega leta šolanja v pravi šoli se sooči z marsikatero težavo, stisko, pa tudi lepim doživetjem. Preveč v podrobnosti ne bom šla, če slučajno kdo knjige še ni prebral.


Moram reči, da me je knjiga izredno prijetno presenetila, saj nam poda res dober pogled na drugačnost z različnih vidikov. Knjiga je napisana z vidikov več oseb. Najprej Auggieja, njegove sestre Vie, Viine prijateljice Mirande in prav tako njenega fanta Justina, ter Auggiejeve prijateljice Summer in prijatelja Jacka. Tako dobimo pogled Auggieja, ki se je s to deformacijo rodil, Vie, ki ga pozna od rojstva in je nanj navajena, ter različnih oseb, ki ga spoznajo in se nanj privajajo kasneje.


Po mojem mnenju je v tej zgodbi skoraj najmanj fascinantna pripoved s strani Auggieja samega, čeprav je tudi v njej veliko resnice in pogledov, ki jih sicer v javnosti najraje kar potlačimo. Npr. njegova miselnost, da je tako grd, da bi raje umrl. Pa njegov strah pred tem, da nihče ni njegov pravi prijatelj, da se vsi le pretvarjajo, ker jim je bilo to tako naročeno. Všeč mi je, da ni spet predstavljen nek pogumni junak, ki sprejme svoje posebnosti in zaradi njih postane izjemen. Dejstvo je, da je v svetu več Auggiejev, ki težko sprejmejo, da so drugačni, sploh v teh časih, ko je tisto kar se vidi na ven, vse večkrat veliko pomembnejše kot notranja lepota.


Pretresljiv in izredno realno prikazan mi je bil pogled sestre Vie. Njen občutek manjvrednosti v družini, da se svet vrti le okrog brata, da se zanjo nihče ne zanima. Čeprav v knjigi jasno vidimo, da mama ne zanemarja Vie namenoma, da Auggie resnično potrebuje več pozornosti staršev in, da upravičeno Via, ki je uspešna in lahko poskrbi sama zase, ostaja zadaj, začutimo tudi njeno bolečino in z lahkoto sočustvujemo z njo. Razumemo lahko tudi željo, da se v srednji šoli Via distancira od družinskega življenja, sprva zataji obstoj "deformiranega brata" in se prvič v življenju identificira sama kakršna je, brez tega, da vsi vedo kdo je njen brat. Zdi se mi, da se problematika sorojencev vse premalo poudarja, saj naj bi vsi morali razumeti, da pač otrok, ki ima posebne potrebe potrebuje več pozornosti in, da je to čisto jasno in je nepričakovano zahtevati karkoli drugega. Ob tem se pozablja, da je tudi sorojenec še vedno otrok, ki potrebuje starše in, da posebne potrebe njegovega brata/sestre vplivajo tudi nanj.


Še en zelo pomemben vidik so odločitve staršev, ki so naredili kar je dobro za otroka, čeprav mu je to v tistem trenutku povzročilo bolečino. Npr. mama, ki ga je vpisala v šolo kljub temu, da je Auggie nasprotoval in oče, ki je vrgel stran astronavtsko čelado, ki jo je doslej Auggie nosil v javnosti. Velikokrat morajo starši narediti za dobro otroka tudi kaj, kar mu takrat ni všeč, še posebej v primeru otrok s posebnimi potrebami.


V celotnem delu se mi je zdel zelo dobro predstavljen tudi odnos ostalih staršev na šoli do Auggieja. Nestrinjanje z všolanjem dečka s posebnimi potrebami brez soglasja ostalih staršev, mnenje, da to njihove otroke preveč obremenjuje, fotošopiranje Auggieja iz razrednih fotografij, zahteva o prešolanju otroka s posebnimi potrebami drugam... Vse to se bere kot znanstvena fantastika, kdo bi bil pač takšen idiot, bi si mislili. Ampak so. Obstajajo. Veliko staršev bi svoje otroke raje zaščitilo pred vsem kar je drugačno, da ne bi bili prizadeti ali travmatizirani, kot pa, da bi v tem videli priložnost za njihovo osebno rast. Všeč mi je bil odnos učiteljev in ravnatelja, ki so uspeli Auggieja zaščititi brez, da bi ga pri tem še dodatno stigmatizirali. Edino s čimer se nisem strinjala (po strokovni plati) je, da je ravnatelj staršem odpisal, da deček nima posebnih potreb. Deček mogoče ni imel učnih težav in ni bil gibalno oviran, vsekakor pa ima posebne potrebe in po naši klasifikaciji bi bil uvrščen med gluhe ali naglušne otroke, saj potrebuje slušni aparat in med dolgotrajno bolne zaradi dolgih bolniških odsotnosti. Ampak ok, to je čisto iz strokovne plati. Razumem, kaj je avtorica s tem želela povedati in zakaj je zanikala, da ima posebne potrebe.

Skratka zdaj razumem, zakaj je bilo delo tako uspešno. Čeprav je knjiga prvotno namenjena najstnikom, se odlično bere tudi za odrasle. Tukaj moram spet izpostavit prevod Boštjana Gorenca, ki zna delu dat tisto mladostno poskočnost, ta njegov značilno lahkoten jezik. Po branju knjige sem si ogledala tudi film, ki mi je bil prav tako všeč. Dobro je sledil knjigi, edino kar bi lahko storili drugače je, da bi bil v filmu lahko Auggie manj lušten, saj se meni ni zdel čisto nič grozen in grd. Na spodnji sliki je primerjava "pravega" Auggieja in Auggieja iz filma.



Pa ne, da se mi pravi Auggie, ki je bil inspiracija za to delo* zdi grd, ampak, če bi želeli res prikazati kako je biti tako zelo drugačen, bi morala biti filmska podoba Auggieja vseeno manj prijetna na pogled. A filmska industrija najbrž na to še ni čisto pripravljena. :)


Skratka, ta knjiga z eno besedo: DŽAZNA!


LP


*Ko pišem o inspiraciji za knjigo; avtorica v resnici ni imela v mislih nobenega konkretnega otroka, ampak je knjigo napisala po lastni izkušnji, ko je v slaščičarni s svojimi otroci srečala deklico s podobno kranio-facialno deformacijo in je njena deklica začela jokati. Ker ni vedela kaj naj stori je enostavno hitro odpeljala otroke stran, kasneje pa razmišljala o tem, kaj je s tem storila za deklico. Ta deklica je bila inspiracija za razmišljanje, ki je kasneje rodilo knjigo Čudo. Po izidu knjige Čudo je avtorico kontaktirala družina Nathaniela Newmana na zgornji sliki, ki ima zelo podobno zgodbo kot Auggie. Tudi sam se je všolal šele v šesti razred ipd. Nathaniel je spoznal tako avtorico, kot Jacoba Tremblaya, ki je Auggieja upodobil v filmu.

61 views0 comments

Recent Posts

See All

© 2023 by Salt & Pepper. Proudly created with Wix.com

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now